Objave

Prikaz objav, dodanih na 2008

MI SMO ZA!

Slika
Novembrski prvotni plani so se krepko spremenili. Namreč, na pohod presenečenja in druženje na parceli ob konkretni planinski malici, so bili povabljeni starši otrok, ki so vpisani v planinski krožek. Ker pa zanimanja ni bilo ravno veliko, smo omenjeni pohod odpovedali in vskočili so rezervni igralci. Tisti ta pravi, z voljo, da se v novembrskem meglenem in ne ravno toplem jutru pridružijo nama s Stanetom na pohodu. Res jih je bilo samo deset, kar pa ne pomeni, da se nismo imeli ful kulsko. Najprej smo iz parcele društva krenili čez gozd po brezpotju proti Savinjki in se ob lepem razgledu na polhograjsko dolino pocrkljali z dobrotami iz nahrbtnikov. Pot smo nadaljevali proti lovski koči pod Grmado in od tam na Ravnek. Pohod smo sklenili na parceli društva. Medtem, ko smo čakali starše, me je Ana, ki je bila prvič z nami vprašala, kdaj bomo spet šli na pohod. Moj odgovor očitno ni bil najbolj vzpodbuden, saj imamo v planu nov podvig šele januarja. S pogledom, ki ga je težko opisati, mi

Po Kobariški zgodovinski poti

Slika
Tokrat smo bili v Kobaridu. Udeležencev več kot smo jih pričakovali, vreme pa sploh nad pričakovanji. Res pa je, da Rajko vedno poudarja: kadar boste šli na pohod z mano, boste imeli lepo vreme. Na pot smo se odpravili iz Ljubljane, skozi Polhov Gradec, Lučine, Gorenjo vas, Cerkno, Most na Soči in po malo bolj počasni in ovinkasti poti prispeli v Kobarid. Kobarid je znan po burni preteklosti. Območje današnjega Kobarida je bilo poseljeno že v Halštatski dobi, Razcvet je doživel v rimskem obdobju.. V času novega veka je območje Kobarida doživelo več turških vpadov in prodor Napoleonove vojske. Predvsem pa je Kobarid prepoznaven po Soški fronti. Zato smo odšli v muzej, kjer so nam nazorno predstavili zgodovino Kobarida in Posočja. Iz muzeja smo se podali na pot po Kobariški zgodovinski poti. Najprej smo prečkali Napoleonov most iz katerega smo občudovali lepoto Soče. Potem nas je pot vodila proti ostalinam I. svetovne vojne . Ko gledaš vse te strelske jarke, kaverne... resno razmišljaš

Na Triglav - drugič

Slika
Še ena skupina planincev PD Blagajana je zadnje dni avgusta leta gospodovega 2008 osvojila vrh našega očaka. V petek, 29.avgusta se nas je 7 svežih članov odpravilo proti Vodnikovemu domu. Tu smo tudi prespali. V soboto smo se odpravili mimo Planike po Gorniški poti čez Škrbino na vrh Triglava. Na melišču pod Škrbino smo si nadeli čelade in varnostne pasove, ter se povzpeli na vrh. Točno ob 13 uri in 21 minut je skupinica : Sandi, Rok, Jaka, Grega, Aleš in Stane stopila na vrh Triglava. Po počitku, malici in obveznem krstu smo se odpravili proti Doliču (Tržaška koča), kjer smo si privoščili kratek počitek. Pot smo nadaljevali čez Velo polje do Vodnikovega doma. Tu nas je pričakalo več članov PD Blagajana, z ožuljenim Markom na čelu, katerega pa vzpon na Triglav še čaka. Zvečer so v koči vsi, ki so bili prvič na Triglavu dali zaobljubo, da bodo vzorni planinci. Ostali prisotni so se pridružili veselemu vzdušju v koči. Prispevek: Stane Dvanajščak Organizacija in vodenje pohoda:Stane Dvan

PAVLE KOZJEK 1959-2008

Slika
Svobode širjave... Vse te prelepe višave... Želje po dotiku neba... Strastni spev srca... Zmoreš razumeti klic gora? Minilo je več kot mesec dni, ko smo na dan miru, 21. septembra, pred našo šolo sadili drevesa. Vsa naša drevesa imajo svojo zgodbo, posebno zgodbo pa ima drevo, ki smo ga posadili ob glavnem vhodu naše šole. To je drevo ginko - najstarejše drevo na svetu in zato simbol večnosti. Poimenovali smo ga drevo miru, posvečeno našemu bivšemu učencu Pavletu Kozjeku. Pavle je konec avgusta našel svoj mnogo prezgodnji grob v ljubljeni Himalaji. Na ta dan sem nekaj začetnih minut ure matematike namenila Pavletu. Učenci so pripovedovali predvsem to, kar so videli in slišali v medijih. Večina je vedela le, da je bil plezalec in alpinist, ki je plezal v Himalaji. Pri sebi sem imela intervju objavljen v knjigi, ki je izšla ob 35. letnici naše šole.

Planina nad Vrhniko

Slika
Na obvestilu je pisalo: Pohod v primeru slabega vremena (dežja) odpade. Pogled skozi okno ni bil prepričljiv, zato sem odprla vrata in stopila na dvorišče. Prepričala sem se, da dežja ni, le iz megle je malo pršilo. »Torej gremo!«, sem bila zadovoljna, saj je bil za mano naporen teden in želela sem si sprostitve. Jutro je bilo precej hladnejše kot prejšnja, zato smo modrovali, koliko se obleči. Spet smo prišli do zaključka kot čebula – spodnja majica, pa majica s kratkimi rokavi, čez majica z dolgimi rokavi in nazadnje še velur. V nahrbtnik pa smo spravili še toplo jakno, rokavice in kapo pa imamo itak vedno v nahrbtniku. Jaz sem sitna, če me zebe, zato sem si prvič v letošnji jeseni oblekla še žabe pod hlače. Na moje veliko presenečenje je to storila tudi moja hči. Po okusnem in toplem zajtrku smo natočili še čaj v plastenke in mi trije smo bili pripravljeni na odhod. Med vožnjo do izhodiščne točke na Stari Vrhniki smo razmišljali, koliko otrok bo danes na pohodu. Ta veliki so mi že

V neznano 2008

Slika
Vsako leto prireja planinsko društvo izlet oziroma pohod v neznano. To je pohod, za katerega vsi vemo, da se ne bo veliko hodilo, da pa se bo veliko videlo in da se bomo imeli fajn. Kam se bomo odpravili, pa vesta samo predsednik društva in njegova družina. In kam smo šli letos? Začetna postaja avtobusa je bila seveda v Polhovem Gradcu. Nato smo potnike pobirali do Ljubljane in seveda tudi v Ljubljani. Zdaj pa se je začelo. Predsednik nam pove nekaj malega o našem današnjem cilju, mi pa ugibamo....seveda je bil s podatki zele, zelo skop. Ker nismo in nismo ugotovili niti smeri, v katero gremo, nam je dal šofer še nekaj časa (šel je po nafto na Barje), a mi trdi kot bukve, še vedno nič. Nasmeh na obrazu Staneta pa vedno širši.... in kam nas je zapeljal.... (Za tiste, ki ne vedo, kje je ta cerkev. To je gotska cerkev v Dvoru pri polhovem Gradcu) lokalni vodič nam je razkazal cerkev in povedal mnogo zgodovinskih podatkov ter legend, ki se nanašajo na to cerkev in njeno okolico tudi tale g

Tabor 2008 na Loki pod Raduho

Slika
Člani planinskega krožka na Osnovni šoli Polhov Gradec smo preživeli pet nepozabnih dni na planinskem taboru na Loki pod Raduho. Kaj smo počeli in česa ne, si oglejte v biltenu in na fotografijah. Bilten Fotografije-1.dan Fotografije-2.dan Fotografije-3.dan Fotografije-4.da n Fotografije-5.dan Fotografije-6.dan Pokomentirajte...... Vaši vtisi iz tabora..... Vaše želje za prihodnji tabor.....

KRNSKA JEZERA MALO DRUGAČE

Slika
Sobotno jutro zadnji vikend v septembru. Budilka me je ob 6. vrgla iz postelje in po jutranjih pripravah brž v avto in čez Vršič proti Lepeni. Verjeli ali ne, na Vršiču so me presenetile prve letošnje snežinke. Na dogovorjenem mestu pri Domu dr. Klementa Juga se nas je zbralo kar 49. 25 otrok, najmlajši udeleženec je štel komaj dobri dve leti, 19 staršev in 5 spremljevalcev. Sveže dopoldne in nestrpne očke otrok so nas hitro spravile v pogon. Pošteno smo zagrizli v hrib pred nami, saj se je pot že takoj na začetku začela precej strmo vzpenjati. Nekaj najbolj "korajžnih" fantov je že po nekaj ovinkih začelo jamrati: "Kdaj bo počitek? Kdaj bo malica?". Vendar smo vztrajno premagovali ovinek za ovinkom in pri obljubljenih treh klopcah naredili daljši postanek z malico. V nahrbtnikih so se skrivali takšni in drugačni njami sendviči in po obilni malici smo pot nadaljevali proti koči. Ko smo se prebili skozi gozd, nas je pobožalo sonce s svojimi žarki in nas spremljalo do

Po Osorski planinski poti

Slika
Lep jesenski dan je bil, pa smo jo mahnili na morje. Po številu udeležencev se je pokazalo, da taki pohodi privlačijo. Pohod smo začeli v Nerezinah Prvih sto metrov poti je potekalo po čisto svežem asfaltu, potem smo zavili hrib. Po lepo markirani in ne preveč zahtevni poti smo se v uri in pol dvignili do višine 558 m in prišli do grebena Osorščice pri cerkvici sv.Mikulina. Od tu smo nadaljevali pot do Televrina 588 m - najvišjega vrha grebena Osorščice, kjer smo si privoščili počitek. ...iz Televrina proti planinski koči sv.Gavdenta 274 m ...in tako dolgo pričakovano pivo ... pa še skok najbolj korajžnih v morje(Teja, Alenka in Rajko 2x) in za konec še pozdrav iz Osorja z našo slavljenko v sredini, kjer smo zaključili pohod Fotogalerija: Organizacija in vodenje pohoda:Rajko in Jerca Škrlj Pomočniki: Ana in Tone Kavčič

Virnikov Grintovec 1654m

Slika
Kljub ne preveč dobri vremenski napovedi, smo se odpravili v gore. Na Virnikov Grintovec. Ampak sreča je bila na naši strani. Iz Zgornjega Jezerskega smo se napotili mimo cerkve Sv.Ožbolta, mimo Murna proti vrhu. Vračali pa smo se mimo Žmitka do Zg. Jezerskega. Pot na vrh je sicer markirana, ampak ne tako dobro kot mislijo domačini... že res, da je markacija na vsakem tretjem drevesu, ko pa prideš do križišča, zginejo vse table in markacije...potem nam je pomagal še prijazen domačin, ki je pozabil, katera stran je leva in katera desna...ampak na vrh smo prišli. Virnikov Grintovec je eden od treh izrazitih vrhov nad Jezerskim. Iz njega je lep razgled na Kamniško-Savinjske alpe, v Avstrijo in daleč proti Štajerski, na zahodu pa gorski greben Košute, Karavanke , Julijske Alpe proti Snežniku.... Na poti domov smo se ustavili v kamnolomu lehnjaka, kjer smo iskali "listke" (mladi fosili) Fotogalerija: Organizacija in vodenje pohoda: Jerca in Rajko Škrlj