Planinsko društvo Blagajana

Vremensko lepa nedelja je napovedovala lep pohod. In vsi udeleženci smo bili navdušeni nad lepo naravo, ki nas je spremljala vso pot. Avtomobile smo pustili ob cesti pod planino Vrse in se po neoznačenih poteh odpravili proti vrhu Borovje. Na lepem razglednem vrhu, od koder se vidi zgornjesavska dolina z vrhovi ob njej, je bilo komaj zadosti prostora za vse. Z vrha smo se spustili do prelaza Šija, od tu pa na naslednji vrh Planica. V zgornjem delu je bila pot nekoliko bolj zahtevna, a z malo pazljivosti smo brez problemov dosegli vrh. Na poti nazaj smo se ustavili na planini Vrse, kjer nas je gospod Hartman zelo lepo sprejel, nas postregel ter poklepetal z nami kot s starimi prijatelji. Organizacija in vodenje pohoda: Ana in Tone Kavčič

Ko smo se polhograjski planinci že večkrat peljali od Škofje Loke naprej po Selški dolini proti izhodiščem za različne planinske ture, smo v vasi Praprotno vedno rekli: »Iz te vasi pa izhaja večina fantov (5), ki so do nedavnega peli pri enem od najbolj znanih in najboljših Slovenskih narodno zabavnih ansamblov pri nas.« Mi smo se tokrat odločili, da se ne bomo peljali kar mimo, ampak bomo tukaj parkirali in od tod odšli na Križno goro. Križna gora se dviga na razglednem slemenu nad zahodnim robom Sorškega polja. Ime je dobila po nekdanji kapelici sv. Križa, ki so jo pozneje prezidali v cerkev. Bogato poslikano svetišče, ki je bilo pred leti razglašeno za kulturni spomenik lokalnega pomena, stoji zunaj vasi pod dobrih petdeset metrov višjim, vendar nezanimivim vrhom Soteske. Križna gora je priljubljena in v vseh letnih časih zelo obiskana izletniška točka. Kratek dostop in imeniten razgled sta privlačna dvojica, ki se ji je težko upreti. Čeprav pripelje na Križno goro lep

V nedeljo 6. maja smo se odpravili skozi Selško dolino proti Soriški planini. Naše izhodišče je bilo malo nižje v Zgornjih Danjah. Od tu naprej pa smo se odpravili po dokaj strmi stezi, v prijetni senci, do prve planine Spodnji Jirn. Ker je ta planina velika in ravna, bi lahko igrali tudi nogomet.  Nobena pot ni tako strma, da nebi mogli splezati še više Od tu pa smo nadaljevali pohod po nemarkirani stezi na planino Zgornji Jirn.  Do vrha Kačjega roba smo porabili še dobrih deset minut. Tu smo si privoščili počitek in malico. Imeli smo lep pogled na Porezen, Blegoš, in še na nekaj nižjih vrhov. Sledil je povratek proti Soriški planini oziroma Bohinjskemu sedlu. Ker pa je bila letošnja zima obilna s snegom, smo se spopadli tudi s tem. Imeli smo kar nekaj mladine, ki so znali izkoristiti sneg tudi za kepanje. Med časom, ko smo si pohodniki privoščili obisk Litostrojske koče, so šoferji odšli po prevozna sredstva.