Planinsko društvo Blagajana

 

Prišla je jesen, lepa, pa tudi malo manj lepa. A mi smo v nedeljo, 19. oktobra imeli lepo vreme. Sicer je na začetku še bilo nekaj rosenja, a se je vreme kmalu zjasnilo. Za letos pohod ni bil razpisan po polhograjski planinski poti, temveč po polhograjskem hribovju. Naredili smo krožno turo. Začeli smo pri Žlebeder v Srednjem vrhu in se najprej povzpeli do kmetije Pusti vrh ter nadaljevali proti vrhu Butajevski Blegoš oz. Seč 760 m visok vrh nad Butajnovo, kakor se uradno imenuje. Zakaj Blegoš? 🤔 - verjetno zato, ker je iz severne strani popolnoma gol in res spominja na Blegoš. Po kratkem postanku za okrepčilo, smo se spustili v Butajnovo, kjer sta nas lepo postregla Tone in Milena Krek, na kmetiji Noj Toni.  Bilo je prijetno, a pot pred nami je bila še dolga, zato smo se po slabi uri odpravili naprej proti Planini, kjer nas je že čakal Marinčev Janez s svojo kaščo, polno zgodovinskih spominov in predmetov. Zanimivo ga je bilo poslušati in tudi nekaj novega smo videli ter izvedeli. Tu

Letošnji izlet v neznano nas je z avtobusom vodil po dolenjski pokrajini in prvi postanek je bil malo pred Novim Mestom v Mirni peči, kjer smo si ogledali Slakov muzej. V muzeju so nam na kratko predstavili življenje Lojzeta Slaka, na koncu pa smo zapeli še eno izmed njegovih pesmi in sicer: V dolini tihi. Po ogledu muzeja, se je nekaterim malo dremalo, zato smo šli nekateri na kavico, drugi pa na malico.  Po okrepčilu smo se vkrcali nazaj na avtobus in se skozi Novo Mesto zapeljali proti destilarni in čokoladnici Berryshka. Še preden pa smo prispeli do Berryshke smo iz avtobusa zagledali Kraški izvir potoka Obrh zelo blizu Berryshke. Ko pa smo prispeli do čokoladnice smo se razdelili v dve skupini in si ogledali proizvodnjo izdelkov Berryshke, na koncu ogleda pa nas je čakala tudi degustacijo njihovih najslajših izdelkov. Po končanem ogledu pa smo lahko nabavili še nekaj izdelkov iz njihove trgovinice za domov.  Sledilo je ponovno vkrcanje na avtobus in vožnja do izvira Krupe. Tu smo

Planinsko društvo Blagajana je tudi letos oktobra organiziralo pohod po Pavletovi spominski poti. Tokrat ga je vodil Igor Dolenc. Zaradi deževnega vremena pohodnikov res ni bilo veliko, bili smo pa predstavniki vseh generacij, še posebej pa smo bili veseli dveh najmlajših šolark, ki sta pogumno koračili med starejšimi. Do domačije Pri Kobilcovih v Mačkovem grabnu, kjer je bil doma pokojni Pavle, ki je leta 2008 za vedno ostal v pakistanski Himalaji, se nas je nabralo še nekaj.  Kot po navadi smo se ustavili pod njihovim kozolcem, kjer so nas pogostili z domačimi dobrotami. V kozolcu so opazovali tudi vreče, polne oglja, ki se prodaja pod imenom Oglje izpod Tošča in Grmade.  Kadar se oglje kuha, je treba kopo, ki jo imenujejo ognca, deset dni pregledovati vsake dve do tri ure, ponoči in podnevi. Ja, prav ste prebrali, oglje se »kuha«, tako se reče in to ni napaka; beseda pa daje vedeti, kako bogata je naša slovenščina s svojimi pomenskimi prehodi. Delo je pa utrudljivo, saj je treba be

 Čeprav za nedeljo 17.9.2023 ni bil predviden pohod na Triglav, temveč na Veliko Špičje, smo se vseeno ob 3h zjutraj v Polhovem Gradcu zbrali in se proti Dolini Vrat podali. Ob 4.30 smo z urnim korakom in naglavnimi lučkami odhiteli do začetka vzpenjanja poti čez Prag.  Bolj kot smo se dvigali, bolj megleno je bilo nad nami. Ura je bila okrog 5.45 ko se je pričelo kar pošteno daniti, tako da smo lahko naglavne lučke pospravili v nahrbtnike. Ko smo prišli do določene nadmorske višine pa se nam je odprl pogled kako je megla prekrila dolino v nekakšno morje, iz katerega so ven štrleli samo tisti visoki vrhovi.  Zaradi varnosti, ker bi želeli iti še v hribe smo si oblekli plezalne pasove, da slučajno na zdrsnemo prehitro s hriba saj so bile skale kar vlažne/spolzke. Malo preden smo osvojili Prag pa sta se nam lepo nastavila dva gamsa, katera sta verjetno lizala vlažne skale, saj se za nas in ostale planince ki so šli mimo njiju sploh nista zmenila. Preden smo se začeli vzpenjati na Kredari

  Jeseni 2022, ko smo sestavljali koledar za PD Blagajana za leto 2023 sem med drugim dodal tudi izlet na alpsko cesto Grossglockner. Glede na to, da že nekaj let ni bilo podobnega izleta, sem po tihem upal, da mi uspe napolniti avtobus. Zadnji podoben izlet je bil na otok Krk pod vodstvom Rajka Škrlj.  V drugi polovici Avgusta letos, ko sem razposlal vabila, sem še vedno upal na veliko prijavljenih. a že po nekaj dneh sem si oddahnil, saj so prijave kar redno prihajale, iz dneva v dan nas je bilo več. Nazadnje je bilo celo tako, da sem moral vzeti večji avtobus, saj se je nas zbralo 58. Sedaj je bilo samo še vprašanje vremena, a so nekaj dni pred odhodom skrbi izzvenele, saj se je nakazovalo idealno vreme. In tako je prišla Nedelja, 10. September 2023. Ob nekaj minut pred 5-to zjutraj smo se zbrali in točno ob uri odrinili proti cilju. Med potjo se nam je pridružilo še nekaj članov. Pot nas je vodila skozi mejni prehod Karavanke (kjer smo imeli postanek za kavo), pot smo nadaljevali m

  Prišla je. Končno 😀. Sredina leta 2023 in s tem planiran odhod v Italijanske Dolomite. Res smo se nanj pripravljali in prijavljali že mesec dni, a veselje in tudi skrb sta naraščala zadnje dni. Največ skrbi nam je povzročala predvsem neobetajoča vremenska napoved.  Ko je že vse kazalo, da bo to eden izmed bolje obiskanih izletov, saj je bilo prijavljenih 34 planincev, je napoved vremena veliko pokvarila, a kljub temu se nas je na pot v Soboto zjutraj odpravilo 23. Poleg kombija, še trije osebni avtomobili.  Iz centra Polhovega Gradca smo odrinili v trdi temi, a se je že pred izhodom iz Slovenije začelo daniti. Kmalu smo prispeli v Greifenburg, kjer smo si pretegnili noge ob obali jezera.  Dalje nas je pot vodila naprej do San Candida, kjer smo si tudi zaradi kopice oblakov na nebu, vzeli čas za ogled centra in jutranjo kavo ☕.  Po slabi uri postanka smo nadaljevali v Misurino. Oblaki so se kar zgoščevali in namesto da bi ubogali vremensko napoved, ki je kazala razjasnitve, je začelo