Planinsko društvo Blagajana

Gora Ogradi, ta razglednik miru in tišine, se dviguje nad tremi Fužinskimi planinami - Planino v Lazu, Krstenico in opustelo Planino Jezerce. Mi smo se proti temu cilju odpravili v nedeljo že ob petih zjutraj, zato smo na parkirišču na Planini Blato tudi hitro dobili prostor za parkiranje.   Naš prvi cilj je bila Planina v Lazu. Pred časom je to območje zajel vetrolom, zato smo hodili malo pod podrtimi drevesi malo nad podrtimi drevesi večinoma pa brez večjih težav. Približno na pol poti proti Planini v Lazu nas je začela dohitevati četica pohodnikov iz pobratenega MDO Cerknica. Njihov vodnik Miro Mlinar je našemu Hermanu v svojem značilnem slogu že od daleč oponesel : »A vi pa kar tkole pred nami, kot pravi ona pjesma – S kljunčkom mi bo pot kazaala….« Od tu naprej   jim poti nismo več kazali mi, saj je bila njihova precej daljša in zahtevnejša – s Planine v Lazu proti Debelemu vrhu, Kanjavcu in Prehodavcem, zato so hitro odb

Napoved visokih temperatur in popoldanskih neviht nas je prisililo, da smo se na pot odpravili (za nas penzioniste) že sredi noči. A na Vršiču presenečenje. Skoraj vsa parkirišča že polna. Torej so bili nekateri še bolj pridni. A nič zato. Pot, po kateri sta nas popeljala Tone in Ani je bila cilj le redkih pohodnikov. Tako smo proti Šitni glavi hodili skoraj sami. Najprej proti Vratcem, nato pod steno ostro desno Pot čez melišča, rahlo poraščena z borovjem in cvetjem, smo hitro premagovali in v eni uri in 15 minut prispeli na vrh Tu smo si zaslužili kratek počitek Pogled na glavni cilj, Mojstrovko. Žal v megli. Pot iz Šitne glave proti Mali Mojstrovki je nekoliko bolj zahtevna, predvsem tam, kjer se priključi na Hanzovo pot. Počasi in previdno pa smo jo premagali . Pa smo na vrhu.    Kdo bi si mislil, da bo pot navzdol veliko bolj teževna kot navzgor Najbolj zoprni del poti je ožina pod Vratci.  K sreči smo klj

Pred vsakim pohodom radi malo pobrskamo po spletu, da pridobimo podatke o načrtovani poti. Ko smo tokrat iskali planino Jasenje, sta se takoj pojavili dve imeni – Jasenje, še večkrat pa Jesenje. Da imena ne bi napačno navajali, smo o njegovi pravilni pisavi povprašali kar v Ingotovi koči in dobili natančen odgovor: »Pa kaj vam tle ni jasen, nam domačinom je pa vse čist   jasen«, torej: planina Jasenje. Pot smo pričeli v Gozd Martuljku, kraju, ki ima za veliko večino ljudi najlepšo gorsko panoramo Vzhodnih Julijcev. Po   nekaj minutni hoji smo si lahko v živo ogledali predstavitev   zanimivega načina predelave lesa - oglarjenje .   V kope zložena drva, najboljša so menda tista iz leske, oglarji pokrijejo z zemljo in potem se v kopah od 10 do 14 dni kuha oglje. Pot smo nadaljevali do Potoka Martuljek, kjer se po prečkanju mostička prične slikovita 400 m dolga in ozka, v apnenec izoblikovana Martuljkova soteska.  Že tako se nismo imeli namena izgubiti, ob ta