Mladi planinci na Široki peči

MALO MLAJŠI IN MALO STAREJŠI PLANINCI PRVIČ NA VLAKU…

Zgodnje sobotno jutro na ljubljanski železniški postaji. Malo manjši in malo večji "zaspančki" se zbirajo na dogovorjenem mestu. Več jih je, živahnejši postajajo. Ko se pomešam med njimi, zaznavam navdušenje nad prihajajočim doživetjem. Nekateri med njimi se bodo prvič peljali z VLAKOM…

Malo pred sedmo uro se podamo na vlak za Bohinjsko Belo. Po preštevanju nadobudnih planincev smo mentorice sklepčne, da jih je, nič manj in nič več kot 59. In če dodamo še devet odraslih spremljevalcev… Tako smo se predali dnevu, ki nas je za začetek popeljal čez Jesenice do Bohinjske Bele. Na poti pa, ne boste verjeli, prve snežinke. Po vlaku so se slišali glasni vzkliki navdušenja in otroci so že kovali plane o kepanju in sankanju. Navdušenje je hitro pojenjalo, ko nas je ob izstopu z vlaka čakalo sonce.

Krenili smo proti Široki Peči in že na začetku poti smo otroke presenetili, saj se je bilo potrebno preizkusiti v plezanju po lestvah. Otroci so korajžno premagovali klin za klinom in zdi se mi, da so se samo meni tresle hlače. V nadaljevanju nas je pot vodila skozi gozd in nas pripeljala do razgledne točke na Široki Peči, kjer smo pomalicali in nabrali jurčke za nedeljsko kosilo. Pot smo zaključili na železniški postaji in počakali vlak za Ljubljano. Izrazi na otroških obrazih so kazali malo utrujenosti in veliko zadovoljstva. Na končni postaji so nas že čakali nestrpni starši…

Mentorica Nina Bagar