10. avgust 2008

Veliki vrh 2114m

Ko sredi avgusta ob 6. uri zjutraj pomolim nos iz stanovanja, me strese nič več in nič manj kot 11°C. "Zebe me, ne zebe me, zebe me, ne zebe me" sem sama pri sebi ponavljala do Toneta in Ančke in na koncu ugotovila, da me pa vseeno ZEBE. Tone je s svojo očetovsko skrbnostjo poskrbel zame, me posadil v avto in "zalaufal" svojo mašino. V ritmu Opel Astre smo šibali skozi Polhograjsko dolino do Trzina, pobrali še Braneta in se po kamniških ovinkih prebili do izhodišča na Planini Ravne. Ko smo med pripravami pri avtomobilih jamrali, ker nam nobena duša na poti "ni hotela" skuhati kafeta, nas je Ančka pocrkljala še z jutranjo kavo, ki smo jo popili v družbi dveh štirinožnih kolegic. Tako zbrani in pripravljeni na nov podvig smo sledili naši vodnici Ančki, ki je svojo četico popeljala proti Velikemu vrhu. Pot je bila nadvse prijetna. Najprej se je vila skozi gozd po travnati potki, ki se je bleščala v jutranji rosi in se mehkobno vdajala našim korakom. Med klepetom in oziranjem za črnimi borovnicami smo hitro prešli tudi ruševje in se po skalnatem brezpotju povzpeli proti cilju. Na vršnem grebenu je bilo kot v pravljici… mehka travica, ki je dajala občutek, kot da lebdiš na čarobni preprogi; čreda ovac, ki se je radovedno ozirala po obiskovalcih in je dajala vtis, kot da ne ve, kaj je mesto, hrup, služba, skrb, hitenje; pogled na vrh, ki ga je krasil ogromen možic in na drugi strani pogled na Ojstrico, ki so jo skrivnostno zakrivali in odkrivali oblaki in risali na nebu pravljične oblike. Lepo, lepo, lepo…

Na vrhu poleg možica so pred kratkim postavili tudi nov miniaturni Aljažev stolp z napisom Veliki vrh 2114 m, ki ga na Ančkini in Tonetovi ogledni turi še ni bilo. Po dobrotah iz nahrbtnika in Silvinem njami, njami korenčkovem pecivu smo se vračali po drugi poti, ki je vodila proti Molički planini in se je na pol poti obrnila nazaj okoli hriba ter se nekje na polovici priključila na prvotno pot. Pri avtomobilih pa še ukaz vodnice: "Gremo na zasluženo kosilo!" A mislite, da se je kdo upal upirati?! Ga ni bilo junaka.

Nina Bagar

Klikni na Fotogalerijo

Organizacija in vodenje: Ani in Tone Kavčič

Ni komentarjev: