Planina nad Vrhniko

Na obvestilu je pisalo: Pohod v primeru slabega vremena (dežja) odpade. Pogled skozi okno ni bil prepričljiv, zato sem odprla vrata in stopila na dvorišče. Prepričala sem se, da dežja ni, le iz megle je malo pršilo. »Torej gremo!«, sem bila zadovoljna, saj je bil za mano naporen teden in želela sem si sprostitve.
Jutro je bilo precej hladnejše kot prejšnja, zato smo modrovali, koliko se obleči. Spet smo prišli do zaključka kot čebula – spodnja majica, pa majica s kratkimi rokavi, čez majica z dolgimi rokavi in nazadnje še velur. V nahrbtnik pa smo spravili še toplo jakno, rokavice in kapo pa imamo itak vedno v nahrbtniku. Jaz sem sitna, če me zebe, zato sem si prvič v letošnji jeseni oblekla še žabe pod hlače. Na moje veliko presenečenje je to storila tudi moja hči. Po okusnem in toplem zajtrku smo natočili še čaj v plastenke in mi trije smo bili pripravljeni na odhod.
Med vožnjo do izhodiščne točke na Stari Vrhniki smo razmišljali, koliko otrok bo danes na pohodu. Ta veliki so mi že v šoli povedali, da jih ne bo oz. da bodo samo trije devetošolci. Škoda, ampak razumljivo – po njihovem mnenju bi se jim premalo dogajalo. Kako boš najstnike in pubertetnike prepričal, da nimajo prav?!
Stane in Nina sta bila že tam. Tudi mi smo bili zgodnji, zato je bilo še malo otrok. Stiskalo me je, če jih ne bo, ampak ta majčkeni nas spet niso razočarali. Večina je prišla točno ob pol devetih. Vodja tokratne ture je bila Nina. V koloni za njo je šlo kar 28 otrok. Hodila sem bolj na repu kolone in imela sem občutek, da hodim s samimi izkušenimi planinci in med takimi, za katere velja častna planinska beseda: Če smo dogovorjeni, da gremo, gremo!
Zanimivo jih je bilo opazovati, kako so sproščeni. Še dobro, da smo mi, ki imamo radi naravo, dovzetni za zunanje dejavnike. Brez težav smo pozabili na sobotno pospravljanje in na težave vsakdana. Nalezli smo se otroškega smeha in dobre volje ter skupaj smo sproščeno uživali v škrlatnih barvah jesenskega listja, ki nam je šumelo pod nogami, ko smo se vzpenjali skozi gozd. Listje je bilo mokro in spolzko.






Dobra planinska obutev, previdnost in izkušenost nam je omogočila, da smo brez zdrsov in padcev prišli do koče. Najbolj zanimiv je bil maja postavljen nov stolp in stopnja dinozavra, ki so ga našli v bližnji okolici. V koči smo popili čaj, pojedli malico in žigosali planinske dnevnike. Zanimivo je bilo darilo gozdnih škratov, ki ga dobijo otroci, ki pridejo peš na Planino nad Vrhniko. Škratki ga prinesejo v svoj rov, za katerega ve le oskrbnica. V dveh skupinah smo odšli na vrh stolpa. Žal je bila okoli sama megla, ki nam je preprečila razgled, a na vrh smo splezali predvsem zaradi občutka višine. Prišepnem vam, da se tudi ta nov stolp maje in da me je bilo malo strah! Otroci pa… Korajža velja - nekateri so bili dvakrat na vrhu!










Predvideli smo, da bomo drsanje in tekanje na poti navzdol zaradi otroške razigranosti težko preprečili, zato so bili opozorjeni na previdnost in na varnostno razdaljo. Bila pa je prisotna tudi kakšna nagajivost in neposlušnost, ki je bila kaznovana s hojo na repu kolone – pri Stanetu. Celo dopoldne je sonce sramežljivo kukalo skozi oblake in meglo, a za zaključek poti se nam je točno ob 12h prijazno in korajžno nasmehnilo. Smejalo se nam je še celo popoldne, saj je bilo zadovoljno (in mi skupaj z njim), da smo sobotno dopoldne izkoristili najbolje, kar se je dalo.
Moj sin devetošolec je na poti domov rekel: »Škoda, ker ni bilo več ta velikih! Ful je blo dobr!«
Ja, tudi meni je tega vsakič znova žal, a vsakič znova upam, da jih bo naslednjič več. Morda res!
In za konec: Odrasli, ki smo bili s člani planinskega krožka iz OŠ Polhov Gradec, na tem pohodu smo vzgojitelji in učitelji planinske vzgoje ter planinski vodniki v eni osebi, zato smem vsem mladim planincem iskreno čestitati za odlično hojo in pogum. Zadovoljni smo, da upoštevate naše napotke, veseli smo, da nismo zaznali čipsa, smokijev, gaziranih pijač, da smeti odnašate v dolino in podobno. Trudimo se, ker si želimo, da se razvijate in postanete pravi planinci, kamor ni zajeta le hoja v hribe in gore, ampak tudi način vedenja in razmišljanja ter odnos do narave in na splošno do sveta. Staršem pa hvala za zaupanje in vzpodbudo.
Pogumno in srečno še naprej! Se vidimo kmalu!

Planinski pozdrav, Barbara Rednak Robič

Komentarji