26. oktober 2009

Utrinki iz 1. pohoda po spominski poti Pavleta Kozjeka

Pavle Kozjek, svetovni znani alpinist in učenec naše šole, se je ponesrečil avgusta 2008 v Himalaji pri plezanju na goro Mustang Tower. Njemu v spomin smo septembra lani pred našo šolo posadili drevo ginko, ki je simbol nesmrtnosti in večnosti in ga poimenovali Drevo miru.
Letos pa smo se malo mlajši in malo starejši planinci, člani planinskega krožka OŠ Polhov Gradec, pridružili prvemu spominskemu pohodu po poti Pavleta Kozjeka. Zbralo se je kar 29 otrok, nekateri od njih so zraven pripeljali tudi mamico in očka. Startali smo pri šoli, kjer nas je pozdravil predsednik PD Blagajana Stane Dvanajščak in v Pavletov spomin je nekaj besed prebrala Barbara Rednak Robič:

"OŠ Polhov Gradec je ena najaktivnejših naravovarstvenih ENO šol na svetu. Vemo, da je bil Pavle ponosen na nas. Z nami je ohranjal živi stik, predaval in sodeloval v naši knjigi, sproti nas je obveščal o svojih plezalnih poteh, nam pošiljal slike in obvestila, preko njega smo npr. takoj izvedeli za mlade Tibetance na Nangpa La v Tibetu. Želel je, da imamo oči odprte in da se odzivamo. Prispeval je poglavje v knjigi o zgodovini naše šole in nam zapustil tele dragocene misli:

»Pomembno je imeti vedno nek cilj pred seboj, in ko ga dosežeš, nadaljevati z naslednjim, višjim.

Uspeti v življenju pomeni najti pravo pot do stvari, ki te osrečujejo.

Nikdar se ne ustrašite težav. Vsak od nas zmore veliko več kot si sam predstavlja. »

Mir, narava, povezovanje, prijateljstvo… so stvari, ki so Pavletu največ pomenile, zato smo lani na svetovni dan miru želeli z njim posaditi drevo prijateljstva. Tudi v najhujših sanjah pa si nismo mogli predstavljati, da se bo naše drevo prijateljstva, le mesec dni pred sajenjem, spremenilo v drevo spomina.

Koliko časa živimo?

Živimo toliko časa, dokler smo živi v spominu drugih.

Imamo privilegij, da pred našo šolo raste ginko, Pavletovo drevo miru. Ko smo ga sadili, smo si predstavljali, kako raste proti soncu in simbolizira energijo, vztrajnost, upanje in ljubezen. Otroci so mu dali majčken poljubček in s tem malo svoje življenjske energije. To je bilo njihovo sporočilo ljubezni, ki ga drevo zdaj deli s pticami in zvezdami.

Otroške oči ga vsak dan pogledajo, včasih pobožajo, spremljajo, kako raste, preverjajo, če se mu že barvajo listki… V njegovih koreninah je v 60 jezikih zapisana beseda MIR, mi pa že komaj čakamo, da bo MIR, ki smo ga posadili z drevesom, obrodil tisočere sadove.

Drevo ginko je prastaro drevo, ki nosi s seboj simbolni pomen nesmrtnosti in večnosti. Včasih so njegove listke darovali popotnikom za srečo. Vemo, da je drevo Pavletu všeč, in čutimo, da nas od časa do časa obišče in napolni z mirom, pogumom, odločnostjo in prijaznimi energijami – takimi, kot je bil on sam.

Pavle se nam je od vseh vedno zdel najbolj premišljen in preudaren. Bil je človek, ki je priznal premoč gore in se ji spoštljivo umaknil. Včasih je vse to premalo.

Učenci in učitelji OŠ Polhov Gradec vsem Pavletovim sorodnikom, prijateljem in ljubiteljem gora dovolimo, da si iz njegovega drevesa utrgajo list v želji, da vas na vseh življenjskih poteh spremljata sreča in … Pavle."


Pot smo od šole nadaljevali skozi Polhograjsko graščino, v Mačkov graben do Pavletove domačije.


trganje listkov za srečo....



skupaj nas je bilo skoraj 120



Tukaj so nas s čajem in domačim pecivom postregli Pavletovi najbližji sorodniki. Zelo nam je teknilo! Hvala lepa.


Postrojili smo se v kolono in nadaljevali do Jelovčnika. Nismo pozabili na varnost, zato smo na vsake 3 otroke postavili enega odraslega. Stane, Tone, Herman, Rajko, Jerca in Ančka so naši zvesti vodniki, ki nas vodijo in opozarjajo na take in drugačne pasti pri hoji v planine, če pa se pridružimo še me, mentorice Nina, Simona in jaz, je pa mera polna.


ob poti....


še zadnji vzpon


Nad Jelovčnikom smo zavili desno pod Grmado in po prijetni, gozdni in razgledni lovski poti prispeli do sv.Uršule, kjer se je pohod zaključil.
Pohod je bil primeren za vsakogar, a nekateri smo pogrešali vrh Grmade, kamor se je Pavle dvenvo povzpel, in kakšnega malo starejšega člana planinskega krožka. Pustimo se presenetiti do naslednjega leta.

Barbara Rednak Robič


Ni komentarjev: