12. oktober 2014

Izlet v neznano 2014 – v samotno dolino pod Kaninom – Rezijo

Izlet v neznano letos (12. oktobra 2014) je bil menda želja več naših članov. A najbrž nihče ni v soboto, dan pred izletom pomislil, da jo bomo ubrali spet čez mejo. Pri ugibanju kam gremo, nam je pomagal namig Staneta Dvanajščaka, ki je z Marico izbral smer. Vprašal je, kaj je tisto, kar imajo otroci radi in se začne z zverinice. Kar hitro smo bili zmenjeni in avtobus se je usmeril proti Gorenjski, peljal mimo Kranjske Gore, Višarij in kmalu za njimi zavil levo v dolino s kraji Ravenca, Tam na Bili, Osojane, Njiva, Solbica; zadnja vasica pod gorami, ki jo omejujejo na koncu, pa so Korita. Tam ni več stalnih prebivalcev, nam je povedala vodička iz Rozijanskega duma, ki je zavzeto opisovala kraje svojih dedov.


Takoj ob prihodu smo se zazrli v spomenik brusačev. To so bili popotniki, ki so na kolesu vozili vse pripomočke za svojo obrt, hodili od hiše do hiše in brusili škarje, nože, popravljali dežnike. Današnji Rezijani, med katerimi so njihovi potomci, so jih ovekovečili s spomenikom ob vstopu v rezijansko vas Solbica. Zaslužijo si javni spomin, saj njihov kruh ni bil lahek; prekolesarili so globoko v sosednje dežele, tudi daleč na Balkan.


Ta lipa pot (Ta lepa pot) se imenuje gozdna, z iglicami borovcev postlana  krožna pot okoli Solbice, ki smo jo z veseljem obšli ob živem pripovedovanju domačinke. Takoj za vasjo se v odmaknjeni grapi skriva slap, ob njem pa izrazit, od dežja, sonca, vetra objeden kamnit stolpič. Kdo ve koliko časa bo še kljuboval vremenskim dogodivščinam?


Po nezahtevni sprehajalni poti smo prišli do hiše, za katero je vodička rekla, da njeni prebivalci živijo v Milanu, Avstraliji in najbrž še kje. Taka je bila usoda številnih Rezijanov. Skopa zemlja jim ni dajala dovolj kruha, zato so se veliko izseljevali. Tudi danes prebivalstvo ni v porastu; največ jih je bilo v Reziji leta 1911, nekaj čez štiri tisoč, danes pa jih je okrog 1200.


Rezijanske hiše so po potresu obnovili, a le v Solbici je v delu vasi arhitektura ostala enaka kot pred veliko naravno nesrečo, ki je dvakrat potresla dolino, maja in septembra 1976. Gospodar te nove hiše je po stari navadi izbral kamen, pročelje pa si je okrasil s kovinskimi nastavki.


Kapelica, kjer so si Rezijani, ko so odhajali v svet, še zadnjič podali roko in kjer jih je družina, ponavadi mati z otroki vesela pričakala, ko so se vrnili domov. Stoji na kraju, imenovanem Log.


Solbica danes daje vtis urejene žive vasi z rožami na oknih in prenovljenimi pročelji. Ob vstopu v vas je napis »dobrodošli« v italijanščini, nemščini in slovenščini. Hiše so na delu vasi stisnjene v breg, zato je njihova postava ozka in visoka, med njimi so majhne uličice, vse daje skoraj podobo prikupnega podeželskega mesteca.


Kar na treh hišah v Solbici so na pročelju prikazani prizori iz njihove težke preteklosti. Na eni je prikazan krošnjar, ki v visoki krošnji prenaša razne drobne predmete in jih prodaja. Na drugi je prizor spravljanja drv v dolino. Počakali so, da je deževje napolnilo strme drče in metrovke zmetali v vodo, ki jih je odnašala v dolino. Tam so jih pobirali na suho.
Ta slika pa kaže Rezijanko, kako nosi seno za svoje živali visoko oprtano na hrbtu. Živali – koze jim niso pomenile samo vir živeža, bile so tudi njihove čustvene spremljevalke, kar prisrčno kaže slika.


Prvi brusači so svojo težko opremo nosili kar na hrbtu, potem so sčasoma prešli na kolesa. V lončku zgoraj je bila voda, ki je počasi curljala na brusilni kamen. Oprtovnice so  skrite na drugi strani.


Rezija je v Sloveniji postala popularna tudi po njihovih zverinicah. Knjiga Milka Matičetova Zverinice iz Rezije (1973) je na svoj način dobila domovanje tudi nad vasjo  Solbiške vasi, kot imenujejo Solbico v svojem narečju, ki je prastara oblika slovenščine. Na tem prostoru pred božičem postavijo žive jaslice, volk in lisica pa živo gledata na obiskovalce tudi v drugih letnih časih. A nista nevarna. Prav prijazna sta in taki so bili tudi naši vtisi ob obisku te samotne doline na drugi strani Kanina.
Če še kdo želi v lepe kraje naj piše na: rozajanskidum@libero.it

Milka Bokal

Organizacija in vodenje: Stane Dvanajščak

Ni komentarjev: