18. julij 2015

Deska – Vodotočne (1970 m; 1825 m)

Slovenske gore niso lepe samo zaradi svojih oblik, zaradi svoje izrazite beline, pozornost pritegnejo tudi zaradi imen. Taki sta imeni planine Deska in Vodotočne, ki ima po napisih na tablah v naravi, po zemljevidu in po spletu sodeč kar štiri imena: Vodotočne v naravi, Vodotočnik na zemljevidih ter Vodotočno jezero in Vodotočna, ki se najde na spletu. Jezikovna pravila pravijo, da je pravilno tisto, kar živi med ljudmi, med domačini in se je izročalo iz roda v rod. Naj bo tako v našem naslovu. Višina se giblje nekoliko pod 2000 metrov. To pomeni pestro sliko planinskih trat, iz katerih silijo belkaste skale, ki imajo svoje barvno nasprotje v temno zelenem ruševju, nad njimi pa se pogled nasloni na ozadje sivih skalnatih gora. Tako dušo pomirjujočo podobo smo planinci PD Blagajana opazovali v soboto, 18. julija.


Marsikateri med nami ni vedel, kje je cilj tokratnega izleta, a zaupali smo vodnikoma, ona dva že vesta, kaj si želimo. Vozili smo se kar dolgo. V pogovorih med nami so se slišala imena krajev Luče, Podvolovjek, Molička planina. Ko smo pa si po parkiranju ogledali to tablo, so bile naše predstave že precej jasne. Tabla kaže tudi vso pestrost planinskih obvestil, od obvestil o vabljivih poteh do varnosti in prizadevanja za neokrnjeno podobo gora. Pa še malo vzgojnega poduka je zraven, in ta je prišel od bistrega očesa otroka.


Pot je vodila čez planoto, kjer je pred leti divjal požar. Narava je zacelila rano, le posamezni goli ostanki macesnov še spominjajo na prejšnjo poraščenost. Ob robu kamnite steze smo nabirali gozdne jagode (kako z veseljem so jih pozobali otroci ob prihodu domov!), borovničevje je bilo pa čisto prazno.


Julij je mesec planinskih rož in te so nas spremljale po naši poti. S prizadevnostjo smo preverjali naše botanično znanje. Opazovali smo zvončnice, med njimi tudi Zoisovo s svojim podolgovatim ljubkim gobčkom, pa planinski mak, ki se menda najde v rumeni, beli in oranžni barvi, pa sončke, za katere je nekdo rekel, da imajo res pravo ime, saj so tako veselo zlato rumeni. Drobnocvetni vrbovec pa se je celo peljal z nami domov. Vidite na tej sliki, da ima eden od rumenih cvetov obisk čebele?


S te fotografije se pa kar sliši veseli klepet na vrhu. Pot res ni bila naporna in utrujenosti skoraj ni bilo. Vročina, ki je pestila dolino, ni jemala naših moči. Mira ima prav simpatično nagnjeno glavo, zagotovo ji Brane nekaj lepega pripoveduje.


Barvne odtenke rože preobjede smo videvali ves čas. Ta je prav žalostno temne barve. Mogoče bo spremenila svojo zunanjo obleko, ko bo večja.


Celo gobice so nas pozdravile. Kako so si lepo naravnale robček pod klobukom! In tri so, cela mala družinica.


Tale smerokaz pa kaže dovršeno oblikovalsko spretnost. Vrh, ki spominja na pastirski klobuk, posredno ponazarja materialno kulturo naših pastirskih planin. Zamisel, da tako posredujemo dediščino domačega okolja, je vredna pozornosti.


V bližini tega jezerca v obliki srca, tako ga je smiselno opisala Ani, smo posedeli in si podprli z malico. Tudi za to jezerce smo prvič slišali. Planina Vodotočne se očitno imenuje po njem. Mogoče se skriva v njegovem imenu kakšna posebna zemeljska potegavščina. Kaj bi rekla veda o jezerih?


Ta nageljček (ali je klinček?) kaže vso pestrost naravnih oblik. Cvet s petimi cvetnimi listi, ki so na robu prav veseljaško razigranih črt, v bistvu skriva še en cvetek, nekoliko bolj izrazite barve, pikice ga pa naredijo prav dekliško spogledljivega. Pa tudi diši, tako kot je primerno za rože, še posebej hribovske.


Na koncu pa zmaga umetnost vseh umetnosti – kulinarika. In to taka domača, ki nam pomaga ohranjati zdravje. Kislo mleko in kruh na planini Podvežak. Kako se je prileglo, že zaradi njega je bilo vredno priti sem gor, kaj šele zaradi vsega drugega.  

Zapisala: Milka Bokal

Organizacija in vodenje pohoda: Ana in Tone Kavčič