10. oktober 2015

Izlet v neznano 2015 – na zeleno Štajersko v bolj in manj oddaljeno preteklost

Na izletu v neznano smo letos odkrivali Štajersko v okolici Slovenskih Konjic. Manj znano je predstavljala Žička kartuzija, ponovno pa smo obudili spomin na grozljiv nemški zločin med drugo svetovno vojno. Dva spomenika stotim Slovencem, ki jim je nemški okupator na brutalen način vzel življenje, smo si ogledali iz avtobusa. Na cesti skozi vas Stranice blizu Frankolovega ni namreč
urejenega nobenega parkirišča, da bi lahko parkirali. Fotografij o tem zato ni.


V mrzlem jutru so nas v sadovnjaku na domačiji  Brečko pozdravljala lepa rdeča jabolka. Pravi primerek za pravljico o Sneguljčici. Kar nekaj gajbic je pristalo tudi v prtljažniku avtobusa.


Potem pa v daljno preteklost. Na zidovih Žičke kartuzije je lepo ohranjena sončna ura. Očitno so jo menihi rabili, kljub temu da so živeli puščavniško življenje in so bile njihove misli naravnane na brezčasne in bolj kot ne na onstranske stvari.


Kljub sončni uri ima človek vtis, da se je tu čas ustavil. Drevesca se lovijo v ruševine nekdaj znamenitega samostana, v katerem je bilo več let središče njihovega reda za celotno Evropo.


A v nekaj ohranjenih prostorih utripa tudi sodobno življenje. Prodaja je živela v preteklih in živi tudi v sodobnih časih. Poleg steklenic, v katerih se skrivajo za vse večne čase za ljudi vabljive vsebine, prodajajo tudi bakle.


Kartuzijani so skrbeli tudi za popotnike in bolnike, imeli so tudi slovito lekarno. Tudi danes si tu obiskovalci lahko oskrbijo z naravnimi zelišči, saj ima narava zmeraj prav.



Pokopališka kapela je edini sakralni prostor, ki je lepo ohranjen. Strop krasijo križni oboki z lepo izdelanimi sklepniki (središčnimi kamni med oboki).



Lončarske spretnosti tudi strogim menihom niso bile tuje. Samo tako hitro najbrž niso izdelovali posod, kot nam je to pokazal sodobni lončar. Njegovi izdelki so vredni ogleda in nakupa.


Konjiški grad, ki je na delu obnovljen, se z ravnine ne vidi v vsej velikosti. Šele ko smo se po kamniti poti povzeli do njega, smo se čudili številnim prostorom, katerih zidovi žal propadajo. Kaj vse bi vedele povedati te razvaline!


Kamor pogledaš, sami lepo urejeni vinogradi. To smo si mislili, ko smo se ustavili v vinarskem podjetju Zlati grič, ki ima velike načrte. Da bi jih uresničili, smo jim želeli, ko smo se sprehajali med velikimi sodi iz nerjaveče pločevine in tudi med lesenimi. Da bi v akustičnem prostoru tudi v prihodnje še veliko zamaškov penečih vin letelo v zrak, tako kot je to megleno sobotno popoldne ob našem obisku.




Prispevek: Milka Bokal
Organizacija in vodenje: Stane Dvanajščak