26. november 2016

Vesele planinke v Strunjan po kakije

V nedeljo 20. listopada 2016 smo se odpravili na sejem kakijev v Strunjan.
Vedno smo vesele, ampak ne bi bile planinke, če si ne bi vzele 2 uri časa za sprehod nad Strunjanom,

ki ponuja veliko več kot le pogled na Piran. Sprehod na višino klifa, kjer na robu stoji velik kamniti križ, skriva biser našega morja imenovan Mesečev zaliv. 

Res čudovit razgled. Vidi se skoraj vse slovensko morje, malo hrvaškega in veliko italijanskega. Žal pa so se že zbirali oblaki, zato nismo videli do Julijcev in Triglava.😐
Tokrat z nami ni bilo naše uradne fotografinje – beri Andrejke – ,zato ni naših fotografij. Z mojim starinskim mobitelom sta nastali le dve. No, tudi teh smo veseli. 

Na vrhu pri 500 let starem kamnitem križu,


ki je opozorilo vsem ribičem in mornarjem kot nekakšen svetilnik, saj kaže bližino obale in smer vzhod – zahod. Tu se je zgodil čudež, saj se je ob hudem neurju in razburkanem morju prikazala Marija in rešila ribiče in mornarje, saj se je morje umirilo.

Pohod smo zaključili z nakupom kakijev in pravočasnim odhodom pred nevihto. 

Bilo je zanimivo in veselo, kot vedno. 😊 
Se vidimo kmalu!
Planinski SREČNO, Herman Rednak

17. november 2016

Livoldski vrh 994m, grad Fridrihštajn 970m, koča pri Jelenovem studencu 850m

Na kočevsko ne zaidemo pogosto, zato so ti kraji večini slabo poznani. Zapore na cestah v Kočevju so nas prisilile, da smo namesto s pohodom začeli z prisilnim ogledom Kočevja. A uspelo nam je najti izhodišče.
Po Grajski poti smo se odpravili proti Livoldskemu vrhu. Pot je bila na začetku strma, nato pa je strmina nekoliko popustila, pojavil pa se je sneg.


Tik pred vrhom se je svet postavil pokonci. Malo smo poplezali, pomagali so nam klini in jeklenice in že smo bili na razgledišču tik pod vrhom. Od tu je bil lep razgled na Kočevje in okolico.



Iz vrha smo zopet, sicer po drugi poti, malo poplezali navzdol. Pot bi bila v suhem brez problema, sneg pa je prekrival korenine, listje in skale, tako da smo počasi, previdno in k sreči brez problemov sestopili z vrha.
Pot smo nadaljevali do gradu Fridrihštajn. Grad je bil zgrajen v 15.stol. za Veroniko Deseniško. Zdaj so tu le še ruševine, ki so zaščitene pred nadaljnjim propadanju.



Na gradu nas je pozdravilo sonce. Malico  smo si privoščili pod nadstreškom v zavetju.
Od tu smo nadaljevali proti koči pri Jelenovem studencu. To je pomenilo zopet najprej navzdol, nato pa navzgor.


Tako so umetniki upodobili grad na skali na poti proti koči.


Pogled na dolinico s kočo - prava zimska idila. Le kako je tukaj pomladi, ko vse zeleni? Mogoče bomo prišli pogledat.
Od tu smo v dolino odšli po Kalanovi poti in "zašpilili klobaso."

Organizacija in vodenje pohoda;  Jerca in  Rajko Škrlj