Krvava peč (720 m)


V nedeljo 17. Junija 2018 smo se v jutranjih urah pripeljali v vas Škrilje nad Igom, kjer nas je lepo sprejela družina Klobasa: Igor z ženo in otrokoma ter njegova starša, pridružila pa se nam je tudi Igorjeva svakinja Alenka.


Od tod smo se s kombijem odpeljali proti našemu izhodišču za Krvavo peč.  A že po nekaj kilometrih prevožene poti s kombijem smo naleteli na oviro – dobra dva metra nad cesto je v loku ležala podrta smreka z vejami, odrezanimi na dolžino, da bi šlo osebno vozilo zlahka pod njo. Približno polovica dolžine kombija je še šla pod to oviro, potem pa je tistih nekaj centimetrov do varnega prehoda zmanjkalo. Problem smo rešili tako, da se nas je nekaj pohodnikov natlačilo v prtljažnik in pod tako »kilažo« se je višina zadnjega dela kombija v trenutku znižala do te mere, da smo bili kmalu mimo ovire, mi pa smo se tolažili z dejstvom, da so tisti naši odvečni kilogrami za nekaj minut pa le nečemu koristili.



Po slabi uri hoje od izhodišča smo prispeli v vas, ki se je pred davnimi leti imenovala Rožna dolina, danes pa se imenuje Krvava peč. Leži med  gozdovi Mokrca in Mačkovca, nad njo pa se dviga cerkev Sv. Lenarta.



Iz vasi smo se podali na pečino Krvava peč. To je navpična skala, ki kot samorastnik raste iz stene nad dolino Iščice. Stena nad lščico, iz katere raste Krvava peč,  je dolga več kot 100 metrov, pogled v globino pa je kar malo grozljiv. Po legendi je ime vasi nastalo, ko so Turki prodirali na Slovensko, so prišli tudi do vasi Rožna dolina. Oropali so vas in hoteli odpeljati vsa mlada dekleta. Ta so jim pobegnila in tekla proti skali nad Iščico, Turki pa za njimi. Dekleta so se umaknila na skalo in upala, da se ne bodo upali do njih. Toda zmotila so se. Ko so videla, da Turki prihajajo na skalo, so se raje, kot da bi jih odpeljali v suženjstvo, pognale s skale v smrt. Skala je bila rdeča od njihove krvi in od tedaj se imenuje to skalovje, vas in vsa okolica - Krvava peč.





Že drugo leto zapored nas je presenetilo gostoljubje družine Klobasa, za kar se jim res lepo zahvaljujemo. Ena od Igorjevih dobrih lastnosti je tudi ta, da zna svoje pridobljeno znanje podati na zelo sprejemljiv in všečen način. Mi smo ga seveda poslušali, večino tega pa tudi sproti pozabili, zato nam je obljubil, da se ob letu osorej znova vidimo in znanje obnovimo.


»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Slike: Andreja Pečar
Besedilo: Mimi Mlinar

Komentarji