30. september 2018

Soriška planina in vrhovi nad njo


Soriško planino obkroža venec vrhov – če gledamo od leve proti desni:  Dravh (1547 m), Lajnar (1549 m), Slatnik (1609 m) in Možic (1603 m), malce oddaljen pa tudi Šavnik (1574 m). Zaradi lege na robu Julijskih Alp je razgled z vseh soriških vrhov kljub razmeroma nizki višini zelo obširen, zato je idealen za razgledno pohajanje. Na tej poti nas pričaka mreža starih vojaških poti in bunkerjev kot ostanek nekdanje Rapalske meje oz. Rupnikove linije.
Na Soriško planino smo prispeli v jutranjih urah, kjer nas je pričakalo krasno sončno vreme – vremenoslovec je prejšnji večer napovedal »idealen dan za hribolazenje«.


Pohod smo pričeli pri Litostrojski koči na Bohinjskem sedlu.


Nekaj časa je pot proti našemu prvemu vrhu Možicu še prizanašala s strmino,


potem pa je bilo milosti konec, nam pa se je v glavi porajala misel »a mi je tega res treba«.


Ob pogledu na lepote Sorške planine z Ratitovcem v ozadju in naprej proti nadaljnji poti, smo trenutek šibkosti kmalu premagali.



Na vršni planoti je bila pot lažja, saj je potekala malo gor, malo dol in že smo prišli na vrh Možica.



Kupola nad vrhom bunkerja na Možicu je edini vrh, kjer se Bohinjsko in Blejsko jezero vidita obe hkrati.


Saj ne da bi nas ostaline človeške norosti, ki izhajajo iz vojnih časov toliko zanimale, smo si pa vseeno ogledali enega od bunkerjev, iz katerega je bil edini pogled vojakov v svetlobo in zunanji svet strelna lina.


Ob poti proti Slatniku stoji opuščena kasarna, ki v poletnem času sedaj služi kot staja za ovce.


Edino na Malem Slatniku nismo opazili, da bi bil prepreden s podzemnimi rovi, zato se je Herman tudi upal takole mirno stati na vrhu.


Na vrhu Velikega Slatnika pa spet ostaline…..


 Ko smo se že nahajali v teh koncih, seveda nismo spregledali tudi nekaj »Cvetja v jeseni«.




Do Lajnarja in s tem vrha smučišča Soriške planine ni bilo več tako daleč.


Na tem vrhu je smerna tabla malo drugačna kot smo jih vajeni – pokončna, lesena – tudi ne kaže ravno čisto prave smeri, je pa zato toliko bolj izvirna.


Pogled z Lajnarja v dolino pa kot iz pravljice – vas Sorica, ki ji zaradi jaslične oblike postavitve hiš mnogi pravijo,da je med najlepšimi vasmi v Sloveniji. Mi temu sicer ne oporekamo, poznamo pa še eno tako, nam bolj domačo vas, za katero mislimo, da se lahko kosa z njo.





Ker na vsej poti zaradi jeseni in s tem konca pašne sezone nismo videli nobene domače živali, nas je pa na koncu pozdravila tale ogromna pokončna mrcina, ki v rokah drži lesene smučke in s tem naznanja, da se bo tukaj z začetkom zime pričelo drugačno življenje.  


»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar



Ni komentarjev: