28. april 2019

Po Rimski cesti nad dolino Krke

Tokrat smo se odpravili v Suho krajino na Dolenjskem po nekdanji Rimski cesti, ki pelje od Ivančne gorice do vasi Dvor pri Žužemberku. Celotna trasa poti meri 25 km, to je toliko, kot so v starih časih rimski trgovci, vojaki, pridigarji, igralci, gladiatorji ali izletniki prepešačili v enem dnevu. Za nas bi bila taka pot predolga, zato smo jo skrajšali že v začetnem delu in pohod pričeli na Kitnem vrhu, zaključili pa v Šmihelu na Dolenjskem. Za organizacijo in vodenje pohoda je tokrat v celoti poskrbel naš Ivan, za kar smo mu zelo hvaležni. To pokrajino res dobro pozna, saj je iz teh krajev doma.


Ko smo na Kitnem vrhu šele dobro stopili iz avtomobila, si kar nismo mogli napasti oči nad urejenostjo kraja in dobrovoljnostjo domačinov. Sredi vasi stoji domačija «Andrejkatovi«. Komaj nas je gospodar zagledal, je skupaj s svojo ženo nemudoma prinesel tekoče okrepčilo, rekoč: »da vam bo pot po naših krajih lažja in prijetnejša!«



Ko smo pri sosednji hiši in še pri naslednji vprašali, če dovolijo slikati njihove lepo urejene vrtičke za objavo na naši spletni strani, smo dobili jasen odgovor: »Vi kar slikajte in objavite – pa čim več objavite, da bodo ljudje videli, kako lepi kraji so tukaj in da nismo mi eni zahojenci«. Škoda, da na slikah ne moremo prikazati tudi njihove prvinske dobrosrčnosti. Ja, tukaj čas res drugače teče, tako je tudi prav.



Tudi za etnološko dediščino so poskrbeli.


Dokaj hitro smo ugotovili, da bomo ob tako intenzivnem prejemanju njihovega gostoljubja pohod končali veliko prej kot smo načrtovali. V nadaljevanju smo resno vzeli pot pod noge in mimo vasi Bojanji vrh, Kobiljek in še nekaterih prispeli v Valično vas. Tukaj stoji velikanska lipa iz 14. stoletja. Le kdo, če ne Inge, je pod njo našla prijeten kotiček za počitek in malico.



Da je Ivan v teh krajih zelo priljubljen, smo lahko videli v vsaki vasi. Z gospo, ki je stala pred neko hišo, sta kaj hitro ugotovila, da v žlahti sicer nista, sta pa bila njena mama in on včasih skoraj soseda.


Pot smo nadaljevali proti vasi Sveta Marjeta. Kar nismo se mogli nagledati valovite zelene pokrajine, tako značilne za Dolenjsko. Tudi nekateri travniki so tukaj še taki, kot smo jih bili vajeni nekoč.



Purana pa prej res že dolgo nismo videli.


»A me boš ti sam božala, al mi boš dala tud kej za jest?«


Če smo na celotni poti hodili nad dolino Krke, smo se na koncu spustili do nje in pohod zaključili v vasi Šmihel na Dolenjskem v gostilni ob reki Krki, kjer je bil nekoč mlin.


Pred odhodom domov smo stopili še do brega naše lepe, v sodobnem času imenovane »Reke ljubezni«.


Ime Suha krajina je kar malo zavajajoče. Ko smo se zjutraj peljali v te kraje smo si predstavljali, da bomo hodili po nekoliko pustih in neobljudenih poteh. Mogoče je za tako mišljenje kriva ne tako davna zgodovina, ki jih je zaradi napačne usmerjenosti prebivalcev teh vasi med vojno, v kasnejšem (povojnem) času pri napredku namenoma zapostavljala. Še dobro, da kleni Suhokranjci niso klonili pod pritiskom napačne politike in so njihovi kraji danes takšni kot so:  napredni, urejeni - enostavno taki, da jih je za pogledat. 

»Vesele planinke«
Vodenje pohoda: Ivan Struna
Besedilo in slike: Mimi Mlinar