Donačka gora (884 m n.v.)

Že nekaj let smo se vesele planinke odpravljale na Donačko goro, v nedeljo 30. junija 2019 nam je pa to tudi uspelo. Naše izhodišče je bilo  Rudijev dom na višini 590 m n.v.

Po nekaj minutah hoje smo stopili v gozd, kjer smo opazili tablo, ki nas je seznanila s posebno znamenitostjo Donačke gore – velik naravni rezervat, ki je kot bukov pragozd zavarovan že vrsto let.

 

Po zahodnem delu tega pragozda nas je lepo urejena pot vodila na greben gore proti zahodnemu vrhu. Naše počutje je bilo še toliko boljše, ker sta se nam po nekaj mesečni odsotnosti  spet pridružila tudi Silva in Herman, ki sta nekaj čas okrevala in hodila po bolj ravnih poteh.

Ob poti smo opazili spominsko ploščo, ki je bila postavljena v spomin dr. Ernestu Froelichu, ki je tukaj zastavil prvo označeno planinsko pot v Sloveniji, takrat namenjeno predvsem okrevancem iz Zdravilišča Rogaška Slatina.

Po dobri uri hoje smo prispeli na zahodni vrh Donačke gore.

Najlepši pogled smo imeli proti Boču.

Odpočili smo se na »klopci ljubezni« z značilnim srčkom v sredini. Takih klopc je na naših hribih čedalje več, ena od njih je v tej okolici tudi na Boču, pri nas pa na Polhograjski Grmadi.

Silva je bila res vesela in mi z njo, da je bila ponovno z nami, in po dolgem času spet osvojila malo višji vrh.

Proti 20 minut oddaljenem vzhodnem vrhu je bila pot malo bolj zahtevna, vendar brez posebnosti.

Tudi plezalni del poti z vzhodnega vrha nazaj proti Rudijevemu domu je bil dokaj hitro premagan. Marija pa že tako in tako samo čaka, kdaj bo lahko spet plezala.

Da hodimo po območju bukovega pragozda so vseskozi naznanjali tudi lovilci mrčesa, ki so viseli s številnih dreves.

»Vesele planinke«

Vodnik: Herman Rednak

Besedilo in slike: Mimi Mlinar