28. avgust 2019

Prehodavci (2071 m n.v.) s Planine Blato (pot Za Kopico)


Že dlje časa načrtovana želja, da bi prehodili pot s Planine Blato preko Planine pri Jezeru, Dednega polja in Za Kopico na Prehodavce, naslednji dan pa po Dolini Triglavskih jezer Čez Prode na Ovčarijo in nazaj do izhodišča, se nam je v torek in sredo, 27. in 28. avgusta končno uresničila. Prehodili smo pot, ki je bila izmed 55 predlogi poti v letu 2018 izglasovana za »Naj Slovensko planinsko pot«.
Pot proti Planini pri Jezeru je širok in na trenutke tudi precej strm kolovoz. V mislih smo imeli lepo planinsko pot, kot je bila v časih, ko na planino Jezero in Dedno polje še ni bil mogoč dostop s terenskimi vozili. Tisti dan se še nismo zavedali, da nam bo naslednji dan ob povratku prav terensko vozilo pomagalo, da smo se na koncu brez večjih težav vsi srečno vrnili v dolino.



Jutro na Planini pri Jezeru je bilo mirno in spokojno, tako kot vedno.


Naravna ljubezen - strasten objem smreke in skale

Kako lep pogled Na Planino Dedno polje. Pastirski stani in živina pri svojem zajtrku na pašniku. Da bi take prizore le videvali še dolga leta, saj so pastirjem v ponos, živini v veselje, nam mimoidočim pa pobožajo dušo še za naslednjih nekaj dni.




Tudi na začetku Doline za Kopico so se pasle krave
  
Celotna pot po Dolini za Kopico je prepredena z belimi skalami in z nežno zeleno travo vmes. Nad Vogli smo občasno opazili kozoroge, ki so se pokazali, nato pa spet skrili, slišali smo žvižge svizcev.


Med potjo smo se spraševali. »Le kaj je tako lepega na teh skalah, da so nam tako privlačne, saj so vendarle samo skale?« Ja, enostavno lepe so in v takem svetu se dobro počutimo.



Ne samo zelena trava, tudi veliko rožic je bilo med skalami

Pot naprej proti Vratom in na koncu Prehodavcem se nam je pa že kar malo vlekla, še posebej zato, ker so Hermanu začele pojenjati moči. V zgodnjih večernih urah pa smo vendarle vsi srečno prišli do cilja.


Pri Zasavski koči na Prehodavcih s Kopico in Zelnarico v ozadju

Ko smo se naslednje jutro poslovili od osebja v Koči na Prehodavcih in se namenili proti Koči pri Sedmerih jezerih, se je Herman ozrl nazaj proti koči. Verjetno je imel v mislih: »Oh, Zbogom moji Prehodavci, mislim, da vas nekaj časa ali pa nikoli ne bom več videl!«


Če so bila prva tri jezera (Jezero pod Vršacem, Mlaka v Laštah in Rjavo jezero) tokrat zaradi pomanjkanja padavin majhna, je bilo pa že četrto – Zeleno jezero kar lepo vodnato. V njem je bil lepo viden odsev Špičja.



Veliko jezero ali Jezero v Ledvicah pa, kot vedno - veličastno.




Naš jutranji prvi cilj – Koča pri Sedmerih jezerih.


in eno od Dvojnih jezer

Ob poti s Sedmerih jezer Čez Prode na Planino Ovčarija smo opazili tri lepe rdeče mušnice. Naša strokovnjakinja za gobe je povedala, da potem rastejo tudi jurčki.


Na koncu se ob tej priliki lepo zahvaljujemo Boštjanu in nekaterim ostalim »domačinom« na Planini Dedno polje, ki so speljali vso potrebno pomoč in logistiko, da so našega Hermana s terenskim vozilom zapeljali z Dednega polja na Planino Blato. Tega dela poti tisti dan prav gotovo ne bi več zmogel prehoditi. HVALA!


»Vesele planinke«
Vodnik: Herman Rednak
Besedilo in slike: Mimi Mlinar

Ni komentarjev: