Prehodavci (2071 m n.v.) s Planine Blato (pot Za Kopico)
Že dlje časa načrtovana
želja, da bi prehodili pot s Planine Blato preko Planine pri Jezeru, Dednega
polja in Za Kopico na Prehodavce, naslednji dan pa po Dolini Triglavskih jezer
Čez Prode na Ovčarijo in nazaj do izhodišča, se nam je v torek in sredo, 27. in
28. avgusta končno uresničila. Prehodili smo pot, ki je bila izmed 55 predlogi
poti v letu 2018 izglasovana za »Naj Slovensko planinsko pot«.
Pot proti Planini pri
Jezeru je širok in na trenutke tudi precej strm kolovoz. V mislih smo imeli
lepo planinsko pot, kot je bila v časih, ko na planino Jezero in Dedno polje še
ni bil mogoč dostop s terenskimi vozili. Tisti dan se še nismo zavedali, da nam
bo naslednji dan ob povratku prav terensko vozilo pomagalo, da smo se na koncu
brez večjih težav vsi srečno vrnili v dolino.
Jutro na Planini pri
Jezeru je bilo mirno in spokojno, tako kot vedno.
Naravna ljubezen -
strasten objem smreke in skale
Kako lep pogled Na
Planino Dedno polje. Pastirski stani in živina pri svojem zajtrku na pašniku.
Da bi take prizore le videvali še dolga leta, saj so pastirjem v ponos, živini
v veselje, nam mimoidočim pa pobožajo dušo še za naslednjih nekaj dni.
Tudi na začetku Doline
za Kopico so se pasle krave
Celotna pot po Dolini
za Kopico je prepredena z belimi skalami in z nežno zeleno travo vmes. Nad
Vogli smo občasno opazili kozoroge, ki so se pokazali, nato pa spet skrili,
slišali smo žvižge svizcev.
Med potjo smo se
spraševali. »Le kaj je tako lepega na teh skalah, da so nam tako privlačne, saj
so vendarle samo skale?« Ja, enostavno lepe so in v takem svetu se dobro
počutimo.
Ne samo zelena trava,
tudi veliko rožic je bilo med skalami
Pot naprej proti Vratom
in na koncu Prehodavcem se nam je pa že kar malo vlekla, še posebej zato, ker
so Hermanu začele pojenjati moči. V zgodnjih večernih urah pa smo vendarle vsi
srečno prišli do cilja.
Pri Zasavski koči na
Prehodavcih s Kopico in Zelnarico v ozadju
Ko smo se naslednje
jutro poslovili od osebja v Koči na Prehodavcih in se namenili proti Koči pri
Sedmerih jezerih, se je Herman ozrl nazaj proti koči. Verjetno je imel v
mislih: »Oh, Zbogom moji Prehodavci, mislim, da vas nekaj časa ali pa nikoli ne
bom več videl!«
Če so bila prva tri
jezera (Jezero pod Vršacem, Mlaka v Laštah in Rjavo jezero) tokrat zaradi
pomanjkanja padavin majhna, je bilo pa že četrto – Zeleno jezero kar lepo
vodnato. V njem je bil lepo viden odsev Špičja.
Veliko jezero ali
Jezero v Ledvicah pa, kot vedno - veličastno.
Naš jutranji prvi cilj
– Koča pri Sedmerih jezerih.
in eno od Dvojnih jezer
Ob poti s Sedmerih
jezer Čez Prode na Planino Ovčarija smo opazili tri lepe rdeče mušnice. Naša
strokovnjakinja za gobe je povedala, da potem rastejo tudi jurčki.
Na koncu se ob tej priliki lepo zahvaljujemo Boštjanu in
nekaterim ostalim »domačinom« na Planini Dedno polje, ki so speljali vso
potrebno pomoč in logistiko, da so našega Hermana s terenskim vozilom zapeljali
z Dednega polja na Planino Blato. Tega dela poti tisti dan prav gotovo ne bi
več zmogel prehoditi. HVALA!
»Vesele
planinke«
Vodnik:
Herman Rednak
Besedilo
in slike: Mimi Mlinar
Komentarji
Objavite komentar