Planinsko društvo Blagajana

Svobode širjave... Vse te prelepe višave... Želje po dotiku neba... Strastni spev srca... Zmoreš razumeti klic gora? Minilo je več kot mesec dni, ko smo na dan miru, 21. septembra, pred našo šolo sadili drevesa. Vsa naša drevesa imajo svojo zgodbo, posebno zgodbo pa ima drevo, ki smo ga posadili ob glavnem vhodu naše šole. To je drevo ginko - najstarejše drevo na svetu in zato simbol večnosti. Poimenovali smo ga drevo miru, posvečeno našemu bivšemu učencu Pavletu Kozjeku. Pavle je konec avgusta našel svoj mnogo prezgodnji grob v ljubljeni Himalaji. Na ta dan sem nekaj začetnih minut ure matematike namenila Pavletu. Učenci so pripovedovali predvsem to, kar so videli in slišali v medijih. Večina je vedela le, da je bil plezalec in alpinist, ki je plezal v Himalaji. Pri sebi sem imela intervju objavljen v knjigi, ki je izšla ob 35. letnici naše šole. ...

Na obvestilu je pisalo: Pohod v primeru slabega vremena (dežja) odpade. Pogled skozi okno ni bil prepričljiv, zato sem odprla vrata in stopila na dvorišče. Prepričala sem se, da dežja ni, le iz megle je malo pršilo. »Torej gremo!«, sem bila zadovoljna, saj je bil za mano naporen teden in želela sem si sprostitve. Jutro je bilo precej hladnejše kot prejšnja, zato smo modrovali, koliko se obleči. Spet smo prišli do zaključka kot čebula – spodnja majica, pa majica s kratkimi rokavi, čez majica z dolgimi rokavi in nazadnje še velur. V nahrbtnik pa smo spravili še toplo jakno, rokavice in kapo pa imamo itak vedno v nahrbtniku. Jaz sem sitna, če me zebe, zato sem si prvič v letošnji jeseni oblekla še žabe pod hlače. Na moje veliko presenečenje je to storila tudi moja hči. Po okusnem in toplem zajtrku smo natočili še čaj v plastenke in mi trije smo bili pripravljeni na odhod. Med vožnjo do izhodiščne točke na Stari Vrhniki smo razmišljali, koliko otrok bo danes na pohodu. Ta veliki so mi že ...

Vsako leto prireja planinsko društvo izlet oziroma pohod v neznano. To je pohod, za katerega vsi vemo, da se ne bo veliko hodilo, da pa se bo veliko videlo in da se bomo imeli fajn. Kam se bomo odpravili, pa vesta samo predsednik društva in njegova družina. In kam smo šli letos? Začetna postaja avtobusa je bila seveda v Polhovem Gradcu. Nato smo potnike pobirali do Ljubljane in seveda tudi v Ljubljani. Zdaj pa se je začelo. Predsednik nam pove nekaj malega o našem današnjem cilju, mi pa ugibamo....seveda je bil s podatki zele, zelo skop. Ker nismo in nismo ugotovili niti smeri, v katero gremo, nam je dal šofer še nekaj časa (šel je po nafto na Barje), a mi trdi kot bukve, še vedno nič. Nasmeh na obrazu Staneta pa vedno širši.... in kam nas je zapeljal.... (Za tiste, ki ne vedo, kje je ta cerkev. To je gotska cerkev v Dvoru pri polhovem Gradcu) lokalni vodič nam je razkazal cerkev in povedal mnogo zgodovinskih podatkov ter legend, ki se nanašajo na to cerkev in njeno okolico tudi tale g...

Člani planinskega krožka na Osnovni šoli Polhov Gradec smo preživeli pet nepozabnih dni na planinskem taboru na Loki pod Raduho. Kaj smo počeli in česa ne, si oglejte v biltenu in na fotografijah. Bilten Fotografije-1.dan Fotografije-2.dan Fotografije-3.dan Fotografije-4.da n Fotografije-5.dan Fotografije-6.dan Pokomentirajte...... Vaši vtisi iz tabora..... Vaše želje za prihodnji tabor.....

Sobotno jutro zadnji vikend v septembru. Budilka me je ob 6. vrgla iz postelje in po jutranjih pripravah brž v avto in čez Vršič proti Lepeni. Verjeli ali ne, na Vršiču so me presenetile prve letošnje snežinke. Na dogovorjenem mestu pri Domu dr. Klementa Juga se nas je zbralo kar 49. 25 otrok, najmlajši udeleženec je štel komaj dobri dve leti, 19 staršev in 5 spremljevalcev. Sveže dopoldne in nestrpne očke otrok so nas hitro spravile v pogon. Pošteno smo zagrizli v hrib pred nami, saj se je pot že takoj na začetku začela precej strmo vzpenjati. Nekaj najbolj "korajžnih" fantov je že po nekaj ovinkih začelo jamrati: "Kdaj bo počitek? Kdaj bo malica?". Vendar smo vztrajno premagovali ovinek za ovinkom in pri obljubljenih treh klopcah naredili daljši postanek z malico. V nahrbtnikih so se skrivali takšni in drugačni njami sendviči in po obilni malici smo pot nadaljevali proti koči. Ko smo se prebili skozi gozd, nas je pobožalo sonce s svojimi žarki in nas spremljalo do...

Lep jesenski dan je bil, pa smo jo mahnili na morje. Po številu udeležencev se je pokazalo, da taki pohodi privlačijo. Pohod smo začeli v Nerezinah Prvih sto metrov poti je potekalo po čisto svežem asfaltu, potem smo zavili hrib. Po lepo markirani in ne preveč zahtevni poti smo se v uri in pol dvignili do višine 558 m in prišli do grebena Osorščice pri cerkvici sv.Mikulina. Od tu smo nadaljevali pot do Televrina 588 m - najvišjega vrha grebena Osorščice, kjer smo si privoščili počitek. ...iz Televrina proti planinski koči sv.Gavdenta 274 m ...in tako dolgo pričakovano pivo ... pa še skok najbolj korajžnih v morje(Teja, Alenka in Rajko 2x) in za konec še pozdrav iz Osorja z našo slavljenko v sredini, kjer smo zaključili pohod Fotogalerija: Organizacija in vodenje pohoda:Rajko in Jerca Škrlj Pomočniki: Ana in Tone Kavčič