POLHOGRAJCI PO GRAJSKEM
Junijske plane za zaključni pohod in že tradicionalni piknik na parceli je prekrižalo naključje, ki je prineslo svež in prijeten veter med malo mlajše in malo starejše člane planinskega krožka. Zaključni izlet ni bil ravno v planinskem stilu, kar pa ne pomeni, da se nismo imeli "kulsko" na drugačen način. V sončnem jutru, ki je odsevalo svoje bleščeče barve v oknih avtobusa, smo se v zibajočem ritmu podali skozi polhograjsko dolino do ljubljanske avtobusne postaje. Izstopili smo v center dogajanja sobotnega utripa ljubljanskih ulic. Sprehodili smo se do zmajskega mosta, in če ne bi poznali prijaznega zmaja Direndaja iz Kovičeve pravljice, bi se še mogoče ustrašili prikazni, ki zvesto straži prehod čez Ljubljanico. Polni pričakovanja smo se podali do vstopne postaje ljubljanske vzpenjače. Kakšno otroško navdušenje, ko je mojster pognal žičnico v tek. "Uaaauuu," je odmevalo po celi kabini, ko so se pod nami oddaljevale strehe ljubljanskih mestnih hiš in se na obzorju ...