09. maj 2010

Lepenatka in Veliki Rogatec

Juhuhu! Uspelo nam je osvojiti Lepenatko, za povrh pa še Veliki Rogatec! Dan pred pohodom je tudi letos vsako naslednjo minuto deževalo bolj kot prejšnjo. Vremenska napoved za nedeljo pa je bila vsaj za dopoldne obetavnejša, zato smo z dvema kombijema in osebnim avtomobilom zjutraj štartali. Maks, Herman in Rok so pot poznali, zato smo se neodvisni drug od drugega dobili na izhodišču našega pohoda.
Na poti do vrha Lepenatke smo občudovali spomladanske in še nekaj zimskih cvetlic ter okoliške vrhove. V zraku je bilo veliko vlage, zato je bil naš korak še težji, a na vrh smo prilezli. Nižje temperature kot se za ta čas pričakuje in hladen veter sta nas podila v zavetrje v gozd na Sedlu Kal. Po malici, ki je bila že težko pričakovana, smo se razdelili v dve skupini. Herman je imel v svoji druščini tiste, ki so si želeli nabrati regrat za večerjo in tiste, ki ne marajo prepiha na vrhu skale. Ostali smo pospravili palice in naš spopad z zelo zahtevno potjo na Veliki Rogatec se je začel. Ko smo premagali prvi vzpon, je začelo rahlo deževati in pihati. Nadaljevali smo v kapah, rokavicah in pelerinah. Razmišljala sem, kako bomo reagirali, če se bodo pri prečenju najzahtevnejšega dela poti, komu kolena preveč zatresla in če bo kdo spoznal, da ima vrtoglavico. Takrat bi mi na pomoč prišli naši vodniki Jerca, Rajko, Ančka in Tone, ki so bili enakomerno razporejeni med ostale udeležence in so skrbeli za njihovo varnost in dobro počutje. Zgodilo se ni nič od tega. Pohodniki so ta del premagali kot, da je to njihova vsakdanja pot. Na zadnjem vzponu so nam palice spet prišle prav. Zadovoljstva in navdušenja nad tem delom Kamniško Savinjskih Alp na vrhu ni manjkalo. Z zvončkom sreče smo pozdravili drugo skupino, ki nam je od cerkvice Sv. Lenarta odgovorila na enak način. Pri poti navzdol so trpela kolena, saj so bile skale, listje in korenine spolzke. Pri kmetiji Špeh smo se čudili, da jo nihče ne oskrbuje. Nič ne bi imeli proti, če bi nas tam kdo pričakal s toplim čajem. Ko smo prispeli na cesto, nas je pozdravil močan naliv in potrebni so bili dežniki. Na izhodišču, ki je bil hkrati tudi naš zaključek, nas je pričakala druga skupina. Tudi oni niso skrivali zadovoljstva nad svojim delom poti.Vsem pohodnikom hvala za udeležbo, za dobro voljo in veselo razpoloženje, ki je bilo kljub muhastemu vremenu ves čas na vrhuncu. Lepo je bilo.
Barbara Rednak Robič




Ni komentarjev: