24ur po Polhograjski planinski poti

Vsako leto in tudi letos smo šli na pot. Moderno rečeno: treking po Polhograjskem hribovju. Ampak za nas je to poleg rekreacije in nabiranja kondicije za poletne težje vzpone predvsem "zganjanje norčij". Po celodnevni hoji so samo dve možnosti: ali norčije ali spanje. Mi si privoščimo oboje. Če kdo ne verjame, naj se nam pridruži prihodnje leto.

pohodniki in spremljevalci pri Glažarju - začetek pohoda

od Glažarja proti Ključu

počitek pri partizanskem grobu na poti na Ključ

na Ključu...vpis, počitek.....

vzpon iz Prošce proti Koreni

"Pr Lenartu" smo si privoščili dobro večerjo. Salama, ki smo jo dobili za po poti, pa se je čudežno spremenila v trajno vakumsko pakirano poleno

na Koreni so nam dodelili desetposteljni apatma, vključno z škrati nagajivčki...menda prinašajo srečo (pa polena, pa kokice, pa medvedke, pa ježke, pa koprive,pa...pa....pa...)

Korena - sv. Mohor in Fortunat

mi na Koreni

vso pot sem zaostajala, saj se mi je ob poti fotoaparat neprestano ustavljal in lovil prekrasne fotomodele....

tako sem lep, pa tako firbčen....

pogled na naslednji cilj - Kožljek 788m

in že smo na vrhu...

na Samotorci Pr Hlipč smo napadli sklede z žganci in belo kavo ter okrepčani odbrzeli naprej

okrog sv.Ane na Butajnovi je bog kar nekajkrat roko ven pomolil....hvala

damjaki na Čamerjah...

midva sva najlepši par - pr Žul

pr Žul

Taki pejsaži so nas spremljali vso pot. In že samo zaradi njih je treba na pot....

Mimo Suša smo se spustili v dolino do Žlebedra, kjer nas vsako leto z veseljem sprejmejo.

Tu si privoščimo počitek in kosilo iz nahrbtnika, prijazna gospodinja pa nas oskrbi z sokom, pivom..... in kavico.

če niso šli z nami, so nas prišli pa spodbujat na pot

Pot nadaljujemo čez Pečovje, Srednji vrh do Rusa. Tu nas je ata Rus vedno vesel, mi pa njega in njegove srčnosti..

Čez Buhovo, mimo Aliča hitimo na Sivko 934m, od tam pa proti Pasji Ravni. Ker okrog nas že grmi, oblaki pa so vse bolj temni, smo kljub temu, da smo že od 6ih zjutraj na poti, vedno hitrejši. Pod Pasjo Ravnjo, v varnem zavetju kozolca počakamo, da naliv mine. Po eni uri močnega dežja se nas nebo nekoliko usmili in z dežniki hitimo na Črni vrh.
Tokrat prvič spimo na Črnem vrhu. Streho nad glavo pa nam je nudila Črnovrška osnovna šola. Res hvala za gostoljubje. Zopet smo postali p`ručki. Hvala pa tudi vsem našim spremljevalkam-cem, ki so nam pripravili hrano, nas stregli in na koncu pospravili za nami.