16. oktober 2011

Dvodnevni pohod mladih planincev


Mesec september nam velikodušno deli sončne žarke in toploto, kot nalašč za planinske podvige. To smo izkoristili tudi mladi planinci OŠ Polhov Gradec in podružnice Črni Vrh, ter se odpravili na dvodnevno potepanje po tolminskih gorah. Pridružili so se nam še starši in tako se nas je v soboto zjutraj, 24. septembra, v Poljubinju zbralo 31: 13 mladih planincev, 15 staršev oziroma spremljevalcev, vodnik Stane in mentorici Valerija in Simona.

Vrhovi okoliških vzpetin so bili že obsijani s soncem in skupaj smo se z avtomobili odpeljali po ozki in vijugasti cesti do Planine Kuk – našega izhodišča. Od tu smo se, natovorjeni z nahrbtniki, peš odpravili do Planine Razor. Po dobri uri hoje smo prišli do koče, kjer smo se nastanili, okrepčali in se nato odpravili na Globoko. Kljub takemu imenu, je ta prelaz kar visoko nad kočo, tako da smo zagrizli v kolena in splačalo se je. Že med potjo smo videli bunkerje – ostanke 1. svetovne vojne, na vrhu pa smo bili nagrajeni s pogledom na Bohinjsko jezero in bližnje ter daljne gore. Najbolj pridni raziskovalci so takoj našli še veliko ostankov bodečih žic, tako da za malico skoraj ni bilo časa.

Vendar nas je najbolj razburljiv del poti šele čakal, saj nam je vodnik Stane obljubil, da si bomo ob povratku ogledali bunkerje oziroma rove, ki so izklesani v skale. Opremljeni s čelnimi svetilkami so se najbolj pogumni povzpeli na skalo in nato skozi rov. Iz rova so na drugi strani prihajali nasmejani obrazi nadebudnih planincev in njihovih staršev.

Prijetno utrujeni smo se nato vrnili do koče, kjer smo imeli pozno kosilo, pripravo sob za spanje in izdelovanje bunkerjev v okolici koče.

Na dvodnevnih pohodih je najbolj zanimiv del spanje. Večina otrok ni še nikoli spalo v planinski koči in še nikoli pripravljalo postelje vodniku Stanetu. To pa ni kar tako, saj je potrebno poskrbeti za veliko malenkosti – koprive, kamenčki, vejice… No, s skupnimi močmi smo zmogli. Kljub naši skrbni pripravi pa je Stane pred spanjem še enkrat zelo sistematično in natančno pregledal svojo posteljo. Le zakaj?

Končno je živžav v koči potihnil in zaspali smo. A za šest zagnanih planincev je bila noč zelo kratka, saj je bilo treba vstati že ob pol petih zjutraj. Še v trdi temi smo se odpravili na Vogel. Maticu, Tanji, Evi, Gabrijelu, Valeriji in meni zagotovo ni žal, da smo tako zgodaj vstali iz toplih postelj, saj smo bili na vrhu Vogla nagrajeni s prečudovito jutranjo zarjo in prebujanjem nedeljskega jutra. Ko je večina v koči šele začela vstajati, smo se mi že vrnili in zajtrk se nam je še kako prilegel.

Po zajtrku in slovesu od planinske koče, nas je čakal še ogled sirarne na Planini Kuk. Ob povratku v dolino smo se ustavili v Mostu na Soči, spili kavo, popili sok in naredili skupno analizo pohoda. Vsi smo se strinjali, da je bilo super in da se vidimo na naslednjem pohodu v mesecu oktobru.


Mentorica: Simona Planinc


Fotogalerija: