26. maj 2012

Naravoslovni pohod po Ljubljanskem barju

Ljubitelja in poznavalca Ljubljanskega barja Janez Slabe in Miro Mlinar (varuha gorske narave pri MDO Notranjske) sta nas že drugič povabila na ogled znamenitosti Barja.
Ljubljansko barje je zaradi bogastva narave na evropskem seznamu zaščitenih območij Natura 2000, od leta 2008 pa je razglašeno za krajinski park, katerega glavna naloga je ohranitev naravnih vrednot ter biotske in krajinske raznolikost Ljubljanskega barja.


Stara kmečka hiša, ki za svojimi zidovi skriva mnogo detajlov, ki pričajo o življenju v preteklem obdobju, a žal propada, čeprav je pod spomeniško zaščito

Barje je tektonska udorina, napolnjena  z več kot 100 metrov debelimi nanosi ilovice in peska. Nad ilovico se je po koncu zadnje ledene dobe razprostiralo obsežno, plitvo jezero, ki je nastalo potem, ko so nanosi reke Save preprečili odtok Ljubljanice z Barja.

Obilje vode, predvsem pa obsežna mreža odvodnih kanalov in jarkov z bogato razvito vodno vegetacijo so dom lesketajoče pisanih, spretnih letalcev - kačjih pastirjev. Poznanih je cca140 vrst kačjih pastirjev, od tega jih živi na Barju cca 70.

Čeprav barjanska ravnica  pokriva komaj odstotek slovenskega ozemlja, gnezdi na njej polovica vseh slovenskih vrst ptic, še več pa jih na Barju prezimuje ali počiva med selitvijo. Skupaj jih je kar 250 vrst.
Kosec, veliki škurh , prepelica , sloka , veliki skovik , repaljščica, kobiličar  in pepelasti lunj pa so tiste, ki sodijo na sezname najbolj ogroženih v evropskem in svetovnem merilu, a jih na Ljubljanskem barju še lahko srečamo dokaj pogosto.  







Cerkev Sv. Mihaela v Črni vasi, zgrajena v letih 1937-1940 po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, je najlepši arhitekturni spomenik na Barju.

Na Igu so pred nedavnim odprli krajevni muzej, katerega najzanimivejša tema je zgodovina naseljevanja  in življenja na Barju. Najizvirnejša najdba koliščarske kulture je poleg drevakov, glinena, črno žgana in fino zglajena posoda okrašena z vrezi, imenovana "ženski idol". Upodobljena je ženska, oblečena v laneno obleko, okrašeno z vrezi.

"Barjanka"...v cenru Iga

V muzeju so makete, ki ponazarjajo življenje v dobi koliščarjev.


 
Na koncu smo se ustavili še pred v živo skalo vklesanim spomenikom iz 1.st.n.št. imenovanim "Stari dedec", ki leži med Stajami in Kotom.

Hvala organizatorjem, predvsem pa Janezu Slabetu, ki nam je odkril mnogo novih spoznaj, razkril zgodovino nastanka Barja ter življenja tako ljudi, živali in rastlin na tem majhnem, a prekrasnem delu Slovenije.

Fotogalerija

23. maj 2012

Pohorje – 1. del

Pohod po Pohorju je zaradi neprimernih vremenskih razmer na razpisani datum 26. in 27. maj odpovedan. Ko bodo razmere prijetnejše, vas obvestim in spet povabim na Mariborsko Pohorje.

V pričakovanju toplejših dni vas lepo pozdravljam, Barbara

20. maj 2012

Srečanje MDO Notranjske na Krimu

Vsakoletno srečanje planincev notranjske so letos organizirali planinci PD Podpeč-Preserje pri svoji planinski koči na Krimu. Iz Preserij smo se mimo Planince, kjer smo dobili "prvo pomoč", povzpeli na Krim. Tu so nam prijazni gostitelji pripravili malico, planinke pa so nas pogostile z doma pripravljenimi slaščicami.

Organizatorji so pripravili  kratko  kulturno prireditev, v kateri so nastopale pevke iz Brezovice, dva harmonikarja, pozdravni govor pa sta imela predsednik PD Preserje in MDO Notranjske g.Marko Goršič ter podžupan občine.

naš planinski podmladek... 


 
Prijetno druženje se je zavleklo v popoldan, ko smo se počasi začeli odpravljati v dolino.

12. maj 2012

Javorov vrh 1434m

Komaj smo se odpočili od planinarjenja po Dalmaciji, že smo si naprtili nahrbtnike in odšli proti Javorovem vrhu. Nahaja se severovzhodno od Preddvora, iz njega pa je lep razgled protiSrednjemu vrhu, Kozjemu vrhu, Kočni...

 
Prvi kratek postanek smo si privoščili v senčnici Josipine Turnograjske

Majhna četica je strumno korakala proti vrhu

Na vrhu smo si privoščili počitek, ter uživali ob lepem razgledu.

Na poti navzdol smo zavili do1283m visoke Potoške gore. To je z bukvami poraščen vrh s klopco in vpisno knjigo.

Še pri Iskrški koči na sv. Jakobu (961m) smo se ustavili, potem pa jo ucvrli v dolino, saj so se na severu že kopičili črni oblaki. Ravno do avtomobilov smo prišli, ko so prve deževne kaplje naznanile pričetek popoldanskih nalivov.

Organizacija in vodenje pohoda: Ana in Tone Kavčič

06. maj 2012

Ogled spominskega parka v Kamniški Bistrici

V koledarčku veselih planink je bila nedelja, 6. maja 2012 rezervirana za izlet na Veliko planino. Nedeljsko jutro pa iz vremenskega vidika ni bilo nič prijazno, saj je kar močno deževalo. Tudi tak jutranji pozdrav nam ni preprečil vožnje do  Kamnika, kjer pa je na kavi le »padla« odločitev za prestavitev ture na lepšo nedeljo. Nadaljevale smo le vožnjo do Kamniške Bistrice in se kljub dežju podale na ogled spominskega parka posvečenega gornikom, ki so svojo življenjsko pot sklenili v Kamniških planinah. Spominsko obeležje ima tudi velik alpinist, domačin Tomaž Humar, ki je svojo veličastno planinsko avenijo končal v Himalaji.




 
Druženje smo nadaljevale v pivnici Ravbar v Domžalah.

Vesele planinke

04. maj 2012

Mosor, Biokovo, Dinara...

Za prvomajske praznike smo si planinci PD Blagajana privoščili planinarjenje po zaledju Dalmacije. Priključili smo se planincem iz Preserij in odpotovali proti jugu.
Prvi večji postanek smo imeli v Splitu, kjer smo si pretegnili noge tako, da smo se sprehodili od športne dvorane do Dioklecijanove palače

 Častni sprehod po rdeči preprogi...
glavna Splitska promenada...
pogled na Split iz spodnje razgledne ploščadi na Marjanu

Iz Splita smo nadaljevali pot v Baške vode, kjer smo se nastanili, povečerjali, šli na pivo...

Drugi dan smo odšli na prvi planinski pohod in sicer na najvišji vrh Mosorja, Veliki Kabal 1339m. Do planinskega doma Umberto Girometta na 868m je bila pot prijetna in ne preveč strma. Od tu naprej pa se je postavila pokonci. Ampak kdor si želi, ta zmaga.

 narcise rastejo tudi tukaj
mi na vrhu...
Naslednji pohod je bil naskok na najvišji vrh Biokova. S hojo smo pričeli pri domu pod Vošcem, potem pa gori, doli mimo vrtač, čez snežne zamete na vrh Sv. Jure 1763m.

Navzdol nam ni bilo treba hoditi, saj so minibusi prišli po nas. Bila pa je to prava adrenalinska vožnja in nekateri bi z veseljem zgornji del poti prepešačili.

Tretji pohod je bil namenjen osvojitvi najvišjega vrha Hrvaške, 1831m visok vrh Dinara  na Dinari. Zaradi nizkega izhodišča je bil to zares visok vrh, saj smo za njegovo zavzetje potrebovali 4.5h. Vendar kljub veliki višinski razliki in veliki razdalji hoja ni bila zelo naporna, saj je pot speljana tako, da se enakomerno dviguje ves čas in ni nobenih izredno strmih delov. Edina težava na poti je bila temperatura blizu 30°C.



Po pohodih nismo popadali v postelje in počivali, ampak smo šli zganjat norčije k morju. Izredno visoke temperature zraka in nekoliko nižje morja, so kar nekaj junakov spravile v vodo. 


 Naša najmlajša pohodnica Julija je vzpodbudila tudi druge, da so čofotali po vodi...

Zadnji dan pohodništva se ni iztekel ravno po načrtih, saj nas avtobus zaradi preozkih cest ni mogel pripeljati do izhodišča. Nič zato, večina je bila prav zadovoljna. Temperature zraka so segle preko 30°C in počasi se je v nas prikradla lenoba. Zato nas je naš vodnik Pero, domačin prav iz teh krajev, popeljal na hrib Trapošnik nad njegovo rodno vasjo. Kljub višini samo 667m smo do vrha rabili 1h30min. 



 
 Pero na vrhu "svoje gore"...seveda je veselje delil z nami...pa tudi šnopček...

Ker nam je zaradi spremembe načrta ostalo dosti časa, smo šli na izvir potoka Grab, ki je bil leta 2000 proglašen za krajinski park. Je zelo bogat z floro in fauno, dodatno pa ga krasijo "stare mlinice".


Prazniki so se bližali koncu in odpravili smo se proti domu. Med potjo  smo obiskali še eno znamenitost v bližini Splita, podzemno jamo Vranjačo. Majhna, a zelo lepa jama, vredna ogleda.


Teh šest dni, ki smo jih preživeli v Dalmaciji je kar pre hitro minilo. Veliko lepega smo videli, preživeli veliko lepih trenutkov s prijatelji in radi se jih bomo spominjali.
Zahvaljujemo se Perotu, ki nam je pokazal in opisal vso lepoto njegove rodne pokrajine in okolice, čeprav živi v Sloveniji že zelo dolgo. Seveda pa se zahvaljujemo tudi Marku, ki nas na svoja potepanja vedno znova povabi s seboj.