Mosor, Biokovo, Dinara...

Za prvomajske praznike smo si planinci PD Blagajana privoščili planinarjenje po zaledju Dalmacije. Priključili smo se planincem iz Preserij in odpotovali proti jugu.
Prvi večji postanek smo imeli v Splitu, kjer smo si pretegnili noge tako, da smo se sprehodili od športne dvorane do Dioklecijanove palače

 Častni sprehod po rdeči preprogi...
glavna Splitska promenada...
pogled na Split iz spodnje razgledne ploščadi na Marjanu

Iz Splita smo nadaljevali pot v Baške vode, kjer smo se nastanili, povečerjali, šli na pivo...

Drugi dan smo odšli na prvi planinski pohod in sicer na najvišji vrh Mosorja, Veliki Kabal 1339m. Do planinskega doma Umberto Girometta na 868m je bila pot prijetna in ne preveč strma. Od tu naprej pa se je postavila pokonci. Ampak kdor si želi, ta zmaga.

 narcise rastejo tudi tukaj
mi na vrhu...
Naslednji pohod je bil naskok na najvišji vrh Biokova. S hojo smo pričeli pri domu pod Vošcem, potem pa gori, doli mimo vrtač, čez snežne zamete na vrh Sv. Jure 1763m.

Navzdol nam ni bilo treba hoditi, saj so minibusi prišli po nas. Bila pa je to prava adrenalinska vožnja in nekateri bi z veseljem zgornji del poti prepešačili.

Tretji pohod je bil namenjen osvojitvi najvišjega vrha Hrvaške, 1831m visok vrh Dinara  na Dinari. Zaradi nizkega izhodišča je bil to zares visok vrh, saj smo za njegovo zavzetje potrebovali 4.5h. Vendar kljub veliki višinski razliki in veliki razdalji hoja ni bila zelo naporna, saj je pot speljana tako, da se enakomerno dviguje ves čas in ni nobenih izredno strmih delov. Edina težava na poti je bila temperatura blizu 30°C.



Po pohodih nismo popadali v postelje in počivali, ampak smo šli zganjat norčije k morju. Izredno visoke temperature zraka in nekoliko nižje morja, so kar nekaj junakov spravile v vodo. 


 Naša najmlajša pohodnica Julija je vzpodbudila tudi druge, da so čofotali po vodi...

Zadnji dan pohodništva se ni iztekel ravno po načrtih, saj nas avtobus zaradi preozkih cest ni mogel pripeljati do izhodišča. Nič zato, večina je bila prav zadovoljna. Temperature zraka so segle preko 30°C in počasi se je v nas prikradla lenoba. Zato nas je naš vodnik Pero, domačin prav iz teh krajev, popeljal na hrib Trapošnik nad njegovo rodno vasjo. Kljub višini samo 667m smo do vrha rabili 1h30min. 



 
 Pero na vrhu "svoje gore"...seveda je veselje delil z nami...pa tudi šnopček...

Ker nam je zaradi spremembe načrta ostalo dosti časa, smo šli na izvir potoka Grab, ki je bil leta 2000 proglašen za krajinski park. Je zelo bogat z floro in fauno, dodatno pa ga krasijo "stare mlinice".


Prazniki so se bližali koncu in odpravili smo se proti domu. Med potjo  smo obiskali še eno znamenitost v bližini Splita, podzemno jamo Vranjačo. Majhna, a zelo lepa jama, vredna ogleda.


Teh šest dni, ki smo jih preživeli v Dalmaciji je kar pre hitro minilo. Veliko lepega smo videli, preživeli veliko lepih trenutkov s prijatelji in radi se jih bomo spominjali.
Zahvaljujemo se Perotu, ki nam je pokazal in opisal vso lepoto njegove rodne pokrajine in okolice, čeprav živi v Sloveniji že zelo dolgo. Seveda pa se zahvaljujemo tudi Marku, ki nas na svoja potepanja vedno znova povabi s seboj.