27. november 2012

Sekulak 888m - Kopitnik 929m

V poznojesenskih in zimskih mesecih si planinci izbiramo za cilj pohoda malo nižje vzpetine v bližnji okolici, velikokrat pa tudi na Primorskem. Toktat smo se podali na južni rob Trnovskega gozda. Za izhodišče smo izbrali vas Užice (blizu Vitovelj) in se podali proti  starodavni romarski cerkvi sv.Marije, ki stoji na skalni vzpetini, visoki 605m.

Prva omemba Marijine cerkve na Vitovljah sodi v 14.stol.(2.januar 1361). Kdaj in zakaj je nastala tu božja pot se ne ve. Še danes pa ostanki mogočnega taborskega obzidja s stolpom in vhodnimi vrati pričajo o zavetišču pred turškim roparjem. Čeprav je bila med 2.svet.vojno porušena, s prenavljanjem pa so začeli leta 1966, je cerkev tudi danes umetniško bogata. Žal smo notranjost vedeli samo skozi ključavnico.


 Od tu smo se napotili proti Sekulaku. Prvi del poti poteka po stari Napoleonovi poti, ki je povezovala Vipavsko dolino z Trnovskim gozdom.


Sekulak je razgledna točka, ki se nahaja na stranskem grebenu Čavenskega masiva. Ker Sekulak izstopa iz linije glavnega grebena, se nam z njega odpre čudovit pogled zgornji in spodnji del Vipavske doline.

Naslednja postaja je bila na Kopitniku. Tu je razgledna točka s pogledom na Vipavsko dolino in znano vzletišče za zmajarje in jadralne padalce. Eden teh zmajarjev nas je prišel tudi pozdravit-iz zraka seveda.


 V dolino smo se začeli spuščati mimo lovske koče

 pot je bila na nekaterih mestih res zanimiva

 Nekaj časa smo si vzeli tudi pri kapelici sv.Lucije (zdaj vsi dobro vidimo),

 nekaj pa pri Vitovskem jezeru, ki je edino naravno stalno jezero v Vipavski dolini.

Fotogalerija

Vodenje: Jerca in Rajko Škrlj

17. november 2012

En hribček bom kupil …

Najprej je bilo treba ugotoviti,kam nas sila neznanih izletov vodi (beri: Stane Dvanajščak, ki z ženo Marico organizira te izlete). Glavno vprašanje je bilo precej zagonetno. Praded znanega Slovenca, ki se je pisal Novak, je spremenil priimek, ko je dokupil veliko zemlje in jo zaokrožil v posestvo. Kdo je ta znani Slovenec in kam gremo? Tuhtanje na avtobusu ni prineslo nobenega rezultata. Tako smo pač iz ust spraševalca izvedeli tudi odgovor: gremo v Slomškovo rojstno hišo in okolico. Praded »znanega Slovenca« Antona Martina Slomška Štefan Novak je kupil več kmetij,jih združil v posestvo Slom in spremenil svoj priimek v Slomšek.

Del izletnikov pred rojstno hišo Antona Martina Slomška, drugi so še v notranjosti.
 Anton je bil prvorojenec premožnega kmeta in gotovo je kaplan Prašnikar moral napeti vse sile, da je prepričal očeta Marka, da je sin, namenjen za naslednika na kmetiji, lahko šel v šole.

Edina ohranjena slika našega velikega Slovenca in našega prvega svetnika.
To je bilo za tiste čase nenavando, prav tako, kot je bila nekaj posebnega svetloba ob njegovem rojstvu nad domačo hišo. Tako govori ljudsko izročilo. Mali Anton je menda že vaškim otrokom rad pridigal s cerkvenih stopnic in že v otroštvu večkrat pokazal bistroumnost. Pri birmi je dobil še ime Martin. Mati mu je kmalu umrla, zvedavi sin pa ni več imel dostopa v domačo hišo. A svoje sile je naravnal v učenost in se ves posvetil slovenstvu, njegovi kulturi, jeziku, šolstvu, pedagoški dejavnosti, založništvu.

Blažek in Nežica v nedeljski šoli,večkrat ponatisnjeni učbenik za otroke osnovnih šol v slovenščini.
Še posebej je zaslužen, da je sedež svoje škofije prenesel v Maribor in tako pridobil kar precej krajev, ki so do tedaj spadali v graško škofijo.

Pismo Matiji Čopu.
Naslednja postaja je bila arheološko najdišče Rifnik. Na poti do tja je bila priložnost, da smo spoznali srce bukve. Janko Škof je razložil, kaj je to. Na odžaganem deblu je bila v sredini temnejša plast, ki se tako imenuje, a sami kvaliteti lesa ni v prid.

Srce bukve
Razvaline gradu so naredile na nas velik vtis. Mogočne stavbe so bile v davnih časih v velikem nasprotju z lesenimi hišami podložnikov. Rifnik je bogato arheološko najdišče iz predkrščanskih časov, iz mlajše kamene dobe 4000 pred Kristusom.

Razvaline gradu Rifnik
Najdbe so deloma razstavljene na vrhu griča osamelca. Prav razgledna lega, ki je omogočala obrambo z vseh strani, je pripomogla, da je na vrhu nastalo že v prazgodovini naselje kar z dvema cerkvama.

Nenavadno lepo ohranjeni figuri dveh oseb na kamniti plošči.
Predstavitev skladateljev in zdravnikov v hiši bratov Ipavec v Šentjurju pri Celju bi bila lahko za zgled mnogim, kako se pridobi poslušalce. Oče Franc se je na Dunaju poučil o skrivnosti oči in preprostim ljudem vračal vid. Sinova Benjamin in Gustav in Gustavov sin Josip pa so nadaljevali očetovo delo. Gustav je avtor znane pesmi Slovenec, Kje so moje rožice, Planinska roža se pa tudi pogosto slišijo.


Ob hiši bratov Ipavec celotna ekipa izletnikov v neznano
Bližine godovanja sv. Martina seveda nismo izpustili. Res ne gre, da bi bil človek lačen in žejen ob teh dnevih, na vse načine skromno darilo prirediteljem pa je bilo pika na i temu dnevu. 

Milka Bokal


Vodenje: Stane Dvanajščak