Sabotin - družinski pohod
V nedeljo, 15. marca smo izvedli prvi družinski izlet v letu 2015. Cilj je bil Sabotin. Glede na to, da je to prvi družinski izlet ali pa zaradi samega cilja, kjer so posejane kaverne iz 1. svetovne vojne, se je na izlet prijavilo skoraj rekordno število udeležencev. Nazadnje se nas je nabralo 62. 35 odraaslih in 27 otrok od 4 leta dalje pa tja do konca osnovne šole.
Turo smo začeli pred koridorjem in se do cerkve Sv. Valentina povzpeli po južni poti. Kmalu po začetku smo naredili krajši postanek za odložitev odvečnih oblačil, saj je bilo vreme zelo primerno za hojo in tudi vetra na začetku skoraj ni bilo.
Naslednji kratek postanek smo naredili pri lično narejeni brunarici, a kmalu smo nadaljevali do obnovljenih ruševin cerkvice sv. Valentina. Tu smo si vzeli dobre četrt ure za malico in počitek.
Do vrha nas je ločilo še približno pol ure po grebenski stezi, kjer si z eno nogo v Sloveniji, z drugo pa v Italiji. Zanimivo, predvsem za otroke. Vrh smo dosegli po slabih dveh urah hoje. Vzeli smo si čas za vpis v vpisno knjigo in žigosanje otroških planinskih dnevnikov.
Ker je bil vrh kar vetroven in tudi čas nas je že malo preganjal, smo se hitro spustili do koče na Sabotinu, kjer nas je že čakal vodič - predsednik PD goriška brda - ki nas je popeljal po kavernah, zgrajenih za potrebe bojevanja v prvi svetovni vojni. Na Sabotinu so tako avstroogrske kot italjanske kaverne. Razlika med njimi je očitana, tako po načinu izgradnje kot tudi urejenosti in izdelanih detajlih.
Pač, Italjani so dali tudi nekaj na estetiko. Ko smo izvedeli kratko zgodovino bitk na soški fronti in si ogledali sistem kavern, ki so jih izdelali za potrebe avstroogrke vojske, kasneje pa so jih uporabljali italjanski vojaki, smo se okrepčali iz nahrbtnika ob mizah pri koči na Sabotinu. Ob 15h smo začeli s spustom po stezi za koridorjem do glavne ceste, kjer so nas že čakali avtomobili, ki smo jih pred začetkom pripeljali do mesta povratka. Prav tako smo poskrbeli za preostale šoferje, ki so svoja prevozna sredstva pustili na izhodišču, da niso pešačili zadnje 2 kilometra po asfaltni cesti.
Tura je uspela v popolnosti in v zadovoljstvo vseh udeležencev. Še posebej so nas presenetili naši najmlajši udeleženci, saj so vso pot prehodil praktično brez negodovanju in upiranja.
Z upanjem, da se srečamo tudi na prihodnjih družinskih izletih smo se prijetno utrujeni razšli in nadaljevali pot proti domu.
Organizacija in vodenje pohoda: Uroš Malovrh
Pomočnik: Stane Dvanajščak
Turo smo začeli pred koridorjem in se do cerkve Sv. Valentina povzpeli po južni poti. Kmalu po začetku smo naredili krajši postanek za odložitev odvečnih oblačil, saj je bilo vreme zelo primerno za hojo in tudi vetra na začetku skoraj ni bilo.
Naslednji kratek postanek smo naredili pri lično narejeni brunarici, a kmalu smo nadaljevali do obnovljenih ruševin cerkvice sv. Valentina. Tu smo si vzeli dobre četrt ure za malico in počitek.
 |
| mladi reziskovalci |
Do vrha nas je ločilo še približno pol ure po grebenski stezi, kjer si z eno nogo v Sloveniji, z drugo pa v Italiji. Zanimivo, predvsem za otroke. Vrh smo dosegli po slabih dveh urah hoje. Vzeli smo si čas za vpis v vpisno knjigo in žigosanje otroških planinskih dnevnikov.
 |
| Pogled na Sv.Goro |
 |
| Pogled na Sočo iz grebena Sabotina |
Ker je bil vrh kar vetroven in tudi čas nas je že malo preganjal, smo se hitro spustili do koče na Sabotinu, kjer nas je že čakal vodič - predsednik PD goriška brda - ki nas je popeljal po kavernah, zgrajenih za potrebe bojevanja v prvi svetovni vojni. Na Sabotinu so tako avstroogrske kot italjanske kaverne. Razlika med njimi je očitana, tako po načinu izgradnje kot tudi urejenosti in izdelanih detajlih.
 |
| vhod v kaverne |
 |
| hodniki med strelskimi gnezdi |
 |
| žičnice, s katerimi so iz doline Soče dovažali hrano, municijo, vodo.... |
 |
| bivalni prostori oficirjev |
 |
| Živi in zdravi smo zapustili rove, po katerih smo hodili cca 100 let po krvavih bojih |
Pač, Italjani so dali tudi nekaj na estetiko. Ko smo izvedeli kratko zgodovino bitk na soški fronti in si ogledali sistem kavern, ki so jih izdelali za potrebe avstroogrke vojske, kasneje pa so jih uporabljali italjanski vojaki, smo se okrepčali iz nahrbtnika ob mizah pri koči na Sabotinu. Ob 15h smo začeli s spustom po stezi za koridorjem do glavne ceste, kjer so nas že čakali avtomobili, ki smo jih pred začetkom pripeljali do mesta povratka. Prav tako smo poskrbeli za preostale šoferje, ki so svoja prevozna sredstva pustili na izhodišču, da niso pešačili zadnje 2 kilometra po asfaltni cesti.
Tura je uspela v popolnosti in v zadovoljstvo vseh udeležencev. Še posebej so nas presenetili naši najmlajši udeleženci, saj so vso pot prehodil praktično brez negodovanju in upiranja.
Z upanjem, da se srečamo tudi na prihodnjih družinskih izletih smo se prijetno utrujeni razšli in nadaljevali pot proti domu.
Organizacija in vodenje pohoda: Uroš Malovrh
Pomočnik: Stane Dvanajščak
Komentarji
Objavite komentar