15. junij 2017

Vajnež 2014m

O Vajnežu smo se večkrat pogovarjali, tokrat pa se nam je uspelo povzpeti na vrh. Za ta četrtek je bilo napovedano lepo sončno vreme, na Potoški planini pa nas je pričakala megla. Ampak v vsakem vremenu moraš najti kaj lepega. V vročem soncu bi tile vodni kristalčki izginili, še predno bi mi prišli do njih.


Pri studenčku Urbas smo zavili v hrib, ki ni in ni hotel popustiti. Dobro uro smo grizli v hrib in bili veseli, da se sonce še ni pokazalo. 



Ko smo prišli iz gozda na plano, še vedno megla, naša četica pa koraka naprej...


Če že ni razgleda v dolino , ter levo in desno po hribih, pa nas razveseljuje cvetje ob poti.



Tudi ovčke se ves čas kličejo med seboj, da se nebi zgubile v megli.


Vrh je naš. Bravo vsi. Nekajkrat je še sonček posvetil za trenutek, da smo lahko videli do Celovške koče, Ovčjega vrha, Stola...potem pa smo se spustili nekoliko niže, da smo pomalicali. Na vrhu so namreč ovce pustile toliko iztrebkov, da smo jo ucvrli navzdol.



Na poti navzdol,  je po začetni megli končno posijalo sonce, ki nas je grelo do doline.


Organizacija in vodenje pohoda: Ani in Tone Kavčič