24. julij 2017

Češka koča – Vratca

Češka koča (1542 m) je priljubljena pohodniška točka nad Jezerskim. Veliko pohodnikov se je predzadnjo julijsko nedeljo, ko je bila v dolini napovedana »toplotna obremenitev«, napotilo k njej. Med njimi je tudi kar 29 pohodnikov našega društva iskalo hlad v strminah pod njo. A tudi višje, Vratca so bila namreč končni cilj tistih, ki so želeli preizkusiti svoje pohodniške moči še nekoliko bolj temeljito.


Zbrani pohodniki poslušajo zadnja navodila. Češko kočo je mogoče doseči po lažji in zahtevnejši poti. Pohodniki pa po teh besedah brž v premislek: večina se je odločila za težjo smer, ki se pridruži stezi z Ledin.







 Pot se je vila pod steno, na nekaterih mestih je bila zavarovana z jeklenicami, a to ni motilo. Saj gre, čeprav je treba narediti malo daljši korak ali se pa povzpeti.


V daljavi se je pa že videl cilj, uradno imenovan Češka koča na Spodnjih ravneh.
Kočica, znana po gorniški družini Karničarjev, resnično stoji na ravnici. Okrog se razprostira zeleno ruševje, nad njo pa prepadne stene poleg drugih gora še vseh treh Kočen, Jezerske, Kranjske in Kokrske. Sicer zmeraj občudujem poimenovalno pestrost naših gora, a tu je našim prednikom le zmanjkalo domišljije, saj so imenom »kočna« dodali le pristavke po nekaterih bližjih krajih.



To je pa res podvig! Prostora na vrhu ni prav veliko. Še dobro, da ni vseh 29 pohodnikov sililo na tisti oster vršiček. Kaj se pa vidi za vratci? Vratca namreč odpirajo poglede naprej. Del drugih slovenskih gora, mar ne?


Tole je pa za družinski album. Pravo medgeneracijsko sožitje! Obrazi kažejo, da so veseli.



Le kaj premišljuje Tone?  Gleda, kam je peljal svoje planinske kolege? Ali pa že premišljuje o naslednji turi. Ozadje pa v sproščenem klepetu, tudi z modernimi pripomočki za »videti in slišati«.


Svete osebe, imenovane na tabli, so v preteklosti zagotovo  živele v miselnosti Karničarjev. Nekateri so nosili njihova imena, med njimi je tudi nekdanji oskrbnik koče Andrej Karničar.

Lepo je v gorah, med hojo, ko si ogledujemo vrhove, rože, lepo je pa tudi, ko po prehojeni poti posediš v dolini, gledaš, kje si bil, in poklepetaš. Tako je bilo tudi tokrat ob našem postanku pri Planšarskem jezeru. 

Prispevek:Milka Bokal

Organizacija in vodenje pohoda: Tone in Ani Kavčič

19. julij 2017

Triglav 2017

Poletje. In s tem čas za obisk najvišjih vršacev. Tako smo v predvidenem terminu izvedli dvodnevno turo na našega očaka. Turo smo začeli in končali na koncu ceste na Pokljuki, vmes pa je bilo s počitki vred za 20ur hoje, sicer pa za ene 16,17 ur aktivne hoje.




Vremenska napoved se je cel teden pred tem kar bistveno spreminjala, a po zagotovilih dežurnega prognostika naj bi bil vikend zelo primeren za visokogorje. In res je bilo skoraj tako. Razen nekaj kapelj dežja v soboto popoldne, je bilo vreme suho, po večini jasno, res pa se je poznal prehod hladne fronte in s tem kar močnega vetra v nedeljo zjutraj. Ob 4stC in vetru je bil res kar preklemano mrzlo. Smo bili čisto zimsko oblečeni. Brez kape, rokavic, dvojih dolgih rokavov.... bi bil vzpon na vrh misija nemogoče. A mi hribovci smo to imeli. 

In če gremo lepo po vrsti. Začeli smo na koncu ceste na Pokljuki, se hitro povzpeli do planine Konjščica, kjer smo dobili jutranje okrepčilo in rezervirali mlečne izdelke, ki jih bomo kupili ob povratku.


Kmalu smo nadaljevali in čez nekaj trenutkov smo že bili na Jezercih.


Škoda ker nismo imeli nogometne žoge..., smo pa imeli prigirzke in pijačo. Ob pogledu na Studorski preval nas je malo stisnilo, a ne preveč, saj smo ga dosegli prej kot v pol ure. 
In sledil je najbolj monotoni del poti do Vodnikovega doma ( ki se bo ponovil jutri). Res pa smo videli kar veliko gorskega cvetja, med drugim tudi planike in murke. Čudovite rožice.



Po malici iz nahrbtnika na Vodnikovem domu smo krenili preko konjskega sedla do Kredarice,









kamor smo prispeli okrog pol štirih popoldne. Kot rečeno, nas pa je na poti ujela tudi manjša ploha. Po toplem obroku v koči smo se prepustili razvajanju naših oči s prelepimi pogledi na bližnje in daljne vrhove.





Zaradi ugodne vremenske napovedi smo v nedeljo vstali pred sončnim vzhodom, in ni nam bilo žal. Res fenomenalne pogled na ožarjeno ostenje našega očaka.



Do sedmih zjutraj smo se porihtali, in obleki, tako da smo nekaj trenutkov zatem že krenili proti 2864m visokemu vrhu.




Zaradi kar velike gneče, in tudi zaradi sorazmerno velike skupine otrok, se je pot do vrha nekoliko podaljšala od predvidene, a nič za to. Ob veselju, sreči in ganjenosti, ko vidiš vse te otroke in ostale, ki so prvič na vrhu pozabiš na ves čas in trud, ki je bil za to potreben. Nepozabno. Se ne spomnim, če sem še kje do sedaj občutil tako veselje in ganjenost.






















A čakala nas je še pot dolga pot na izhodišče. Po malem okrepčilu, krstu in fotografiranju smo se vrnili nazaj na mali Triglav ter potem do koče na Planiki, kamor smo prispeli že krepko čez poldne. Napolnili smo naše želodce z vsebino iz nahrbtnika, jih segreli z toplim čajem in že smo nekaj pred tretjo popoldne krenili proti Vodnikovem domu in naprej do izhodišča.












In na tej poti  (med Vodnikovim domom in Studorskim prevalom ) so nas prav lepo pozdravili tudi gorski čuvaji - svizci. Lepo jih je bilo videti. Za trenutek smo se ustavili še na planini Konjščica, kjer smo se razkužili z dohtarjem in napolnili prazne rukzake z siri in že smo hiteli proti avtomobilom, kamor smo prispeli nekaj minut pred osmo uro zvečer. 

In za konec - nepozabno. Tako glede vzdušja, čudovitega vremena ( vetra se na sliki ne vidi :) ) in tudi mojih pomočnikov - Rajkota in Toneta ki sta opravila ogromno delo pri samem vzponu na Triglav in spustu do Planike. Hvala.


Zapisal vodnik Uroš Malovrh
Setnik, 18.7.2017

p.s.: Ostale moje slike in verjetno tudi nekaj slik od Igorja Dolenc so na voljo na spodnji povezavi:


11. julij 2017

Tam daleč na Koroškem, Olševa – Govca

Olševa je našim domačim krajem precej oddaljena. Ta grebenska gora se dviguje nad Solčavo na Koroškem. Poleg izhodišča iz Svetega Duha v Podolševi je mogoče še drugo, imenovano Zadnji travnik, s koroške strani. To smo si sončne poletne nedelje izbrali za pohod na Govco (1928 m), najvišji vrh Olševe.  Pot je za poletno vročino zelo prijetna. Tako rekoč do sedla poteka po senčni strani, močno poletno sonce s svojo pripeko tako ne more do živega.


Vzpon se začne precej zložno. Steza se vije po zavetju gozda, smreke se počasi umikajo macesnom in po nekaj ovinkih se prav kmalu pokaže samotno privatno bivališče – lesena bajtica. Gospodar je z nami prijazno izmenjal nekaj besed. Vsako nedeljo, je rekel, da pride gori. Kočica bo kmalu potrebna popravila. Spominja pa na bajtico iz pravljice o Janku in Metki.


Med tokratno planinsko druščino je bila skupina otrok. Svojim letom primerno so se postavili na čelo. Njihovi hitri koraki so nam bili v spodbudo. Ves čas je mladež bila dobre volje in prav nič takega se ni slišalo, kar bi odstopilo od tega lepega razpoloženja. Najmlajši, nekaj čez dve leti star »pohodnik«, je varno sedel v otroškem nahrbtniku, ki ga je nesel oče.


Drevje se je redčilo, pozdravilo nas je ruševje, nato pa so se prikazali rdečkasti prti rododendrona. Bili so v največjem razcvetu. Sem pa tja so se njihovim kupčkom pridružili rumeni sončki.


Vrh je travnat in na njem je dosti prostora. Razgled je bil pa jasen in prostran. Pred nami so se dvigale Kamniško-Savinjske Alpe, v daljavi greben Košute, Triglava seveda nismo mogli zgrešiti, celo Uršljo goro je bilo moč opaziti. A pogledati je bilo treba tudi v nahrbtnik. Kočice na poti ni, zato je njegova vsebina prišla toliko bolj prav.





Gasilska slika z vrha ne sme umanjkati. Tiste male očke pod rumenim klobukom, ki kukajo iz nahrbtnika, najbolj privabijo poglede. To bo lep spomin za poznejša leta malega planinca in njegove nekoliko starejše kolege. Pa za planinske veterane tudi.


Užitek s poletnim smučanjem po melišču so si privoščili le najmlajši. Meglica, po domače rečeno prah, za prvim  dekletcem je dokaz, da je bila »hitrost« kar velika.


Brez potolčenih kolen je mladina končala podvig, zato je bilo sedenje ob leseni kočici toliko bolj pomirjujoče.


Izvir reke Meže je bil zadnja ogledna točka vročega poletnega dne. Treba  je bilo pa kar nekaj pohodniške spretnosti, da smo prišli do njega in si bistro vodo natočili v steklenice. Ivanka je to zmogla. 


V Solčavi smo se odžejali, otroci pa so si izbrali bolj izviren način hlajenja. Savinja v Solčavi še ni globoka in voda je bila prav osvežilna. Pred tem pa je seveda sladoled tudi imel tak učinek. 

To je bil eden prvi pohod vodnika Igorja Dolenca. Želimo mu še veliko takih. Naj bo povsod varen njegov korak in koraki tistih, ki mu bodo sledili. Srečno še naprej!

Milka Bokal