Češka koča – Vratca
Češka koča (1542 m) je
priljubljena pohodniška točka nad Jezerskim. Veliko pohodnikov se je predzadnjo
julijsko nedeljo, ko je bila v dolini napovedana »toplotna obremenitev«,
napotilo k njej. Med njimi je tudi kar 29 pohodnikov našega društva iskalo hlad
v strminah pod njo. A tudi višje, Vratca so bila namreč končni cilj tistih, ki
so želeli preizkusiti svoje pohodniške moči še nekoliko bolj temeljito.
Zbrani pohodniki poslušajo zadnja navodila.
Češko kočo je mogoče doseči po lažji in zahtevnejši poti. Pohodniki pa po teh
besedah brž v premislek: večina se je odločila za težjo smer, ki se pridruži
stezi z Ledin.
Pot se je vila
pod steno, na nekaterih mestih je bila zavarovana z jeklenicami, a to ni
motilo. Saj gre, čeprav je treba narediti malo daljši korak ali se pa povzpeti.
V daljavi se je pa že
videl cilj, uradno imenovan Češka koča na Spodnjih ravneh.
Kočica, znana po gorniški družini Karničarjev, resnično stoji na ravnici. Okrog se razprostira zeleno ruševje, nad njo pa prepadne stene poleg drugih gora še vseh treh Kočen, Jezerske, Kranjske in Kokrske. Sicer zmeraj občudujem poimenovalno pestrost naših gora, a tu je našim prednikom le zmanjkalo domišljije, saj so imenom »kočna« dodali le pristavke po nekaterih bližjih krajih.
Kočica, znana po gorniški družini Karničarjev, resnično stoji na ravnici. Okrog se razprostira zeleno ruševje, nad njo pa prepadne stene poleg drugih gora še vseh treh Kočen, Jezerske, Kranjske in Kokrske. Sicer zmeraj občudujem poimenovalno pestrost naših gora, a tu je našim prednikom le zmanjkalo domišljije, saj so imenom »kočna« dodali le pristavke po nekaterih bližjih krajih.
To je pa res podvig!
Prostora na vrhu ni prav veliko. Še dobro, da ni vseh 29 pohodnikov sililo na
tisti oster vršiček. Kaj se pa vidi za vratci? Vratca namreč odpirajo poglede
naprej. Del drugih slovenskih gora, mar ne?
Tole je pa za družinski
album. Pravo medgeneracijsko sožitje! Obrazi kažejo, da so veseli.
Le kaj
premišljuje Tone? Gleda, kam je peljal
svoje planinske kolege? Ali pa že premišljuje o naslednji turi. Ozadje pa v sproščenem
klepetu, tudi z modernimi pripomočki za »videti in slišati«.
Svete osebe,
imenovane na tabli, so v preteklosti zagotovo živele v miselnosti Karničarjev. Nekateri so
nosili njihova imena, med njimi je tudi nekdanji oskrbnik koče Andrej Karničar.
Lepo je v gorah, med hojo, ko si
ogledujemo vrhove, rože, lepo je pa tudi, ko po prehojeni poti posediš v
dolini, gledaš, kje si bil, in poklepetaš. Tako je bilo tudi tokrat ob našem postanku
pri Planšarskem jezeru.
Prispevek:Milka Bokal
Organizacija in vodenje pohoda: Tone in Ani Kavčič
Komentarji
Objavite komentar