Pohod na Šmarno goro, 17. 03. 2007
V soboto, 17. 03. 2007, smo se prebudili v sveže jutro. Že zgodaj pa so se nam začeli kazati prvi sončni žarki, ki so nas spremljali celo pot.
Z učenci in starši smo se zbrali na parkirišču v Tacnu, pod Šmarno goro - našim ciljem. Od tam smo se odpeljali še nekaj metrov naprej, do gostilne Kovač, kjer smo parkirali avtomobile.
Razdelili smo se v dve skupini. Ena skupina se je preizkusila v plezanju, saj so se podali v pravo plezalno steno, se morali navezati, poleg tega je bila nujna oprema čelada. Druga skupina je odšla po nekoliko lažji, a še vedno kar zahtevni poti. V tej skupini so bili mlajši učenci, njihovi starši ter nekaj predšolskih otrok. Najmlajši udeleženec pohoda je ravno na ta dan »praznoval« 10 mesecev.
Na začetku smo skoraj »grizli kolena«, saj je bila pot zelo strma in smo zelo hitro pridobivali na nadmorski višini. Kljub temu ni bilo slišati nobenega stokanja. Še več, vseskozi smo se ozirali nazaj in opazovali, kako daleč se nam zaradi višine odpira pogled. Nismo pa pozabili tudi na rastline, ki so rasle ob poti.
Prvo malico, ki jo otroci na vsakem pohodu komaj čakajo, smo si privoščili na Grmadi. Po malici smo še nekaj časa hodili po gozdni poti v »gosjem redu«, kmalu pa se je naša pot priključila na makadamsko cesto. Ves čas smo srečevali veliko ljudi, ki so se že vračali s Šmarne gore.
Malo pred vrhom si je vsak od nas nekaj zaželel ter pozvonil z zvončkom želja. Na vrhu smo se še enkrat okrepčali, malo posončili, saj je bilo zelo toplo ter počakali naše »plezalce«. Čez nekaj časa smo skupaj odšli proti naši izhodni točki, do naših avtomobilov. Tu so nas že čakali starši, ki se nam niso mogli pridružiti.
Ko smo jim povedali, kako smo se imeli, jim je bilo žal, da niso šli z nami. Pa drugič, na kakšnem drugem pohodu.
Andreja Krnc
Z učenci in starši smo se zbrali na parkirišču v Tacnu, pod Šmarno goro - našim ciljem. Od tam smo se odpeljali še nekaj metrov naprej, do gostilne Kovač, kjer smo parkirali avtomobile.Razdelili smo se v dve skupini. Ena skupina se je preizkusila v plezanju, saj so se podali v pravo plezalno steno, se morali navezati, poleg tega je bila nujna oprema čelada. Druga skupina je odšla po nekoliko lažji, a še vedno kar zahtevni poti. V tej skupini so bili mlajši učenci, njihovi starši ter nekaj predšolskih otrok. Najmlajši udeleženec pohoda je ravno na ta dan »praznoval« 10 mesecev.
Na začetku smo skoraj »grizli kolena«, saj je bila pot zelo strma in smo zelo hitro pridobivali na nadmorski višini. Kljub temu ni bilo slišati nobenega stokanja. Še več, vseskozi smo se ozirali nazaj in opazovali, kako daleč se nam zaradi višine odpira pogled. Nismo pa pozabili tudi na rastline, ki so rasle ob poti.
Prvo malico, ki jo otroci na vsakem pohodu komaj čakajo, smo si privoščili na Grmadi. Po malici smo še nekaj časa hodili po gozdni poti v »gosjem redu«, kmalu pa se je naša pot priključila na makadamsko cesto. Ves čas smo srečevali veliko ljudi, ki so se že vračali s Šmarne gore.
Malo pred vrhom si je vsak od nas nekaj zaželel ter pozvonil z zvončkom želja. Na vrhu smo se še enkrat okrepčali, malo posončili, saj je bilo zelo toplo ter počakali naše »plezalce«. Čez nekaj časa smo skupaj odšli proti naši izhodni točki, do naših avtomobilov. Tu so nas že čakali starši, ki se nam niso mogli pridružiti.
Ko smo jim povedali, kako smo se imeli, jim je bilo žal, da niso šli z nami. Pa drugič, na kakšnem drugem pohodu.Andreja Krnc