Zimski pohod na Koreno

V soboto, 17. 1. 2009, me je kljub vikendu zbudila budilka. Kar nekaj časa je trajalo, da sem ugotovila zakaj. Seveda, mesec je naokrog in že je tu pohod planinskega krožka. Na hitro sem poškilila proti oknu in olajšano vzdihnila – sonce. Sneg, sonce, ne preveč mrzlo, kaj bi si lahko želeli še lepšega za zimski pohod.

Ko pa sem malo bolje pokukala ven, se mi je odprl pogled na zamegljeno dolino pod seboj. Naš današnji cilj je bil Koreno. Le poglejte kako je bila Korena videti s Črnega Vrha.

Kako težko je bilo zapustiti sonce in modro nebo in se potopiti v meglo. No, ampak ko si enkrat spodaj, hitro pozabiš na sonce. Na dogovorjenem mestu so že čakali najbolj zagnani

.

Tudi vodniki so že prišli, vsi dobre volje in pripravljeni, da popeljejo mlade planince na zimski pohod.

Otroci pa so še kar prihajali. Tako je pohod začelo 19 mladih planincev, ena mama, 4 vodniki in ena mentorica. Po uvodnem pozdravu in nekaj nujnih napotkih smo zagrizli v hrib nad sabo. Na poti nas je spremljal sneg, ponekod tudi nekaj ledu in predvsem dobra volja.

Lička so postajala čedalje bolj rdeča, pod bundami je bilo vroče in tudi kape so bile nekaterim že odveč. Čas je bil za prvi postanek, slačenje in nekaj požirkov pijače.

Kljub vzponu so tudi najmlajši zelo dobro hodili. Čas so si krajšali s prijemanjem snega, kotaljenjem kep in kar naenkrat so meglo prebili sončni žarki. Pred nami so že bile prve hiše na Koreni.

Nisem se mogla upreti, da ne bi slikala še Črnega Vrha z drugega konca. Dokaz, da je pri nas sijalo sonce.

Na kmečkem turizmu pri Lenartu nas je že čakal topel čaj. Posedli smo se za mize, se slekli in z veliko slastjo pojedli malico. Zimski vzpon smo vpisali v planinske knjižice in pritisnili vanje žig.

Ker nas je čakala še kar dolga pot in gazenje smo se morali kmalu odpraviti naprej. Kamor koli smo pogledali je bila pod nami megla, nad nami pa sonce. Le kaj počnejo ljudje tam spodaj???

Spust je bila lažji kot vzpon, čeprav smo marsikje gazili »na celo«. Okoli nas je bila pravljična zimska pokrajina, tišina….

Ob dogovorjenem času smo prišli v Polhov Gradec. Malce smo bili res utrujeni, predvsem pa zadovoljni, da so vsi, tudi najmlajši zmogli pot. Sobotno popoldne bo prav lepo preživeti doma, na toplem.

Simona Planinc