Dolina Glinščice
Po mehkih stezah na planoti smo se približali strmini nad dolino. Cesta, ki pelje v Slovenijo, ostro seka pobočje. Listje še ni odelo drevja, zato je bila njena črta še toliko bolj izrazita.
Planota se je kmalu zožila v skalnat greben, od koder smo med krivenčastim grmovjem našli stezo.
Spuščali smo se po njej in pod seboj zagledali cerkev sv. Marije v Pečah. Zgraditi naj bi jo dal Karel Veliki za svoje zadnje domovanje. V preteklosti je imela stolp, zgrajen za stražnike, ki so tu nadzorovali trgovske poti.
To dokazuje, da je bila dolina obljudena že v daljni preteklosti; tudi Rimljani so tu pustili svoje sledi, o čemer priča ostanek rimskega vodovoda, ki naj bi peljal prav do Trsta. Od cerkvice pot pelje k slapu v kotu doline, nenavadno podobnemu našemu Peričniku.
Gorske pokrajine še ni grelo pomladno sonce. Na koncu je celo malce rosilo. A razpoloženje med pohodniki je bilo prav sproščeno, kar se je pokazalo tudi v naključnem srečanju s skupino godbe na pihala. Sem so prišli, če smo jih prav razumeli, proslavljat prve pobude odprtja slovensko-italijanske meje. Pred 30 leti naj bi se začelo vzpostavljati skupno sodelovanje.
Redki nedeljski pohodniki niso motili velikega črnega kozla, ki je na drugi strani doline mirno razkazoval svojo kozjo bradico in opazoval pokrajino.
Srečanja z zamejsko Slovenijo so še posebej zanimiva, ker se v njih razkrivajo »stopnje« njene narodne zavesti. Naključni pozdravi so dajali vtis, kot da smo v domovini. Na »uradnih« mestih pa, če so še tako trgovsko vsakdanja, niso znali slovenščine (ali je pa niso hoteli znati).
Prispevek in fotografije: Milka Bokal
Vodja pohoda: Ana in Tone Kavčič
Tudi mi smo se minulo soboto odpravili v dolino Glinščice, ki se je kazala že v mnogo bolj pomladnih barvah. Naša pot je nekoliko odstopala od opisane, predvsem pa smo se je lotili v obratni smeri, z izhodiščem v Dragi. Več o naših vtisih pa tule.
OdgovoriIzbriši