Tabor v Posočju

Neverjetno! Ampak uspelo nam je organizirati tabor za odrasle. Kljub ne preveč lepi vremenski napovedi, se nas je vseh trinajst prijavljenih v sredo zjutraj dobilo na Voklem. Od tu smo pohiteli k prvemu cilju - Mavrincu. Res lep vrh nad Kranjsko goro.

Na cesti proti Vršiču smo ob cesti zaparkirali in pod vodstvom Toneta in Ani zakorakali v hrib.

Po slabi uri hoje smo zavzeli vrh.

Žal v megli. Po nekaj minutah se je megla toliko razpršila, da smo videli Kumlehovo glavo, ki je bil naš drugi cilj, na katerega pa nismo šli. Zaradi dežja, ki nam je grozil in zaradi mokre poti smo se temu cilju odpovedali. Nadomestili smo ga z ogledom Trentarskega muzeja.

Tisti, ki niso želeli v hrib, so si ogledali Rusko kapelico pod Vršičem.

V kamp Soča smo prišli v dežju. Pod streho smo čakali, da dež mine. Z kavico, pivom, piškotki... smo si krajšali deževne trenutke.

Dež sicer ni čisto ponehal, ampak šotore smo vseeno postavili.

Še dobro, da je Ruža tako močna, da je lahko dvignila Hermana, drugače bi ostali brez strehe nad jedilnico....

Da nebi preveč razmišljali o tem, kako bomo spali, ali bo deževalo, ali bodo šotori zdržali....., smo se odpravili na raziskovanje okolice Bovca. Najprej smo odšli na slap Vir nad Bovcem.

Veliko korajžnih, a vsak je imel svoj izgovor, zakaj ne gre zaplavat...pa tako čista voda je bila

Meglice nad umetnim jezerom za hidroelektrarno ob potoku Gljun ....

Tik pod izvirom potoka Gljun - voda 5.5°C - zopet nobenega kopalca

Zvečer smo se pogreli ob pogledu na ogenj

Drugi dan. Čakamo avtobus, da se bomo zapeljali na Vršič.

Najprej smo šli pogledat, če je Tičarjev dom še tak, kot je bil nekoč. (po pravici povedano - šli smo po prvo pomoč)

Potem pa pot pod noge in počasi v dolino. Pot je bila pestra, saj smo prečkali mnogo potočkov, gozd pa je nudil mnogo lepega

Iz Vršiča smo se spustili do koče pri Izviru Soče, nato po Obsoški poti proti našemu kampu.



Ko smo se naveličali hoditi, smo šli na cesto in se z avtobusom vrnili v kamp.

Tu smo si privoščili večerjo iz nabranih gob in še marsikaj. Bili smo prav prijetna velika družina.

Tretji dan. Zjutraj smo se odpravili na ogled izvira Soče.

Res, da smo skoraj vsi že bili tu, vendar vsakokrat vidiš nekaj, kar prej nisi opazil, vedno je lepo...

Jezerce v skalni steni pri izviru Soče

Po ogledu izvira smo se odpravili v dolino Zadnja Trenta do slapu Skok

slap Skok

Nekateri bolj firbčni smo šli še naprej navzgor in občudovali še nekaj malih in nekaj visokih slapov

Ampak z ogledi še nismo končali. Na poti domov smo se ustavili pri slapu Mlinarica (viseči most nudi posebne užitke:guncanje, poskakovanje...)

Čaroben pogled na slap v skalni votlini

pri slapu za Alpinetumom Julijano

Na koncu dneva še pogled v Velika korita Soče, ki so v bližini našega kampa.

Četrti -zadnji dan. Najprej sušenje in pospravljanje šotorov, potem pa ogled Tolminskih korit.

Po štirih dneh potepanja smo se vrnili domov. Morda bi kot planinci morali zavzeti nekaj vrhov, vendar v tako lepi dolini, kot je dolina Soče, lahko hodiš ne samo ure in ure, ampak tudi dneve in tedne in vedno boš odkril nekaj novega in čudovitega, kar je ustvarila narava. Pa samo dol iz ceste moraš iti. Mi smo videli le majhen del lepote, ki se skriva v Posočju.
Hvala vsem udeležencem tabora za krasno družbo in potrpežjlivost ob pohajanju od vode do vode ob vodi....


Organizacija in vodenje tabora: Rajko in Jerca Škrlj

Fotogalerija 1
Fotogalerija2