Planinsko društvo Blagajana

  Dva kombija, polna Pograjskih planincev, sta zaparkirala v dolini Zajzera. Polni pričakovanja smo se napotili proti prvemu vmesnemu cilju - Rifugio Grego    Pri koči smo prvič opazili naš cilj - vrh Poldašnje špice. A bila je še zelo daleč.   Nismo si vzeli časa za počitek, ampak takoj nadaljevali po cesti do sedla Rudni vrh (Sella di Somdogna) in po krajšem vzponu prišli do koče Somdogna   Ampak mi korajžno naprej. Zaradi napovedanih popoldanskih neviht smo želeli čim preje osvojiti vrh in se po možnosti še suhi vrniti v dolino.   Le kratek predah pri bivaku Gemona smo si privoščili, nato pa še cca  200 m višine do vrha     Zadnji del poti je bil zelo zoprn (krušljiv), zato se nas je za vrh odločilo samo polovico, ostali pa so se tik pred zadnjim vzponom obrnili, saj je varnost na prvem mestu.  Takole pa smo se po tisti zadnji strmini previdno in počasi spuščali na trdna tla. ...

7.julija nas je ura zelo zgodaj vrgla iz postelje, saj nas je pot tokrat vodila v Avstrijo in smo imeli kar dolgo pot pred sabo. Pohod smo pričeli v Tratah (Johannsenruhe) 1226m in se mimo Celovške koče povzpeli na Ovčji vrh (Geisberg) 2024m.   Malo po cesti, v glavnem pa po bližnicah skozi gozd smo se vzpenjali proti Celovški koči. Ves čas pa nam je pogled uhajal v naše Karavanke, z najvišjim vrhom Stolom, ki se je ponosno dvigoval nad dolino    Ko smo zapustili gozd, se nam je odprl pogled na naš cilj in prekrasno planino, polno cvetja, krav, ovc...  Desno bi nas pot popeljala do Celovške koče, mi pa smo jo ubrali levo ter se po levem grebenu začeli vzpenjati proti ciju.   Pogled na Mačensko planino pod nami in na Karavanke   Pot je postajala vse bolj strma, korak pa vse bolj počasen... Sončki so nas spremljali vso pot do vrha ,  ki ni bil več daleč  Pogled na Stol  Navzdol je šl...

Nedelja 1. julija 2012 je bila namenjena že za začetek maja načrtovanemu obisku Velike planine. Takrat smo zaradi dežja turo preložili. Ob 7.00 uri smo se zbrale pri Silvi v Kozarjih  in se po jutranji kavi odpeljale proti  omenjenemu cilju. Primerno smo se opremile z vodo klobuki in raznovrstnimi namazi, saj so vremenoslovci napovedali hudo vročino. Velika planina je precej prostrano območje, ki je že stoletja namenjeno planšarstvu.  Poleg številnih planšarskih koč je na planini še precej počitniških hišic podobnih oblik kot so planšarije in kar nekaj planinskih koč.                 Prvo od njih smo obiskale Jarško kočo in si privoščile  kislo mleko z žganci,  v bližnji Domžalski  koči pa smo s črno kavo še enkrat uravnale krvni pritisk. Sonce je že močno pripekalo,  zato smo poiskale senco pod osamelim borovcem. Po dobri uri počitka smo se odpravile proti tretji koči ...