Velika planina
Nedelja 1. julija 2012 je bila namenjena že za začetek maja načrtovanemu obisku Velike planine. Takrat smo zaradi dežja turo preložili. Ob 7.00 uri smo se zbrale pri
Silvi v Kozarjih
in se po jutranji kavi odpeljale proti omenjenemu cilju. Primerno smo se opremile z vodo klobuki in raznovrstnimi namazi, saj so vremenoslovci napovedali hudo vročino.
Velika planina je precej prostrano območje, ki je že stoletja namenjeno planšarstvu. Poleg številnih planšarskih koč je na planini še precej počitniških hišic podobnih oblik kot so planšarije in kar nekaj planinskih koč.
Prvo od njih smo obiskale Jarško kočo in si privoščile kislo mleko z žganci, v bližnji Domžalski koči pa smo s črno kavo še enkrat uravnale krvni pritisk. Sonce je že močno pripekalo, zato smo poiskale senco pod osamelim borovcem. Po dobri uri počitka smo se odpravile proti tretji koči Zeleni rob. Tam nas je pozdravil »originalni planšar« Andrej Prešeren,
kot maskota oz. zaščitni znak Velike planine. Brez nakupa skute in sira ni šlo, zato smo obiskale nekaj planšarij. Nekatere so si ponovno zaželele tudi kislo mleko. Vso pot so nas pozdravljale krave s telički. Čudovit je bil pogled na velike zaplate materine dušice, plahtic, rdeče cvetove rododendruma, zoisovih zvončnic v modri barvi in na drugo planinsko cvetje.
Pri kapelici Mariji Snežni je bilo zelo veliko obiskovalcev. Povedali so nam, da smo se priključile srečanju slovenskih izseljencev. Za njihovo dobro volje je skrbel ansambel Nagelj.
Že malo
zapoznelo kosilo smo si privoščile v Črnuškem domu, ki je bila zadnja planinska
postojanka.
Zaključek tega lepega planinskega dne je bil na startni poziciji, torej pri Silvi, ki je vsem udeleženkam postregla s slastno sladico.
Vesele planinke
in se po jutranji kavi odpeljale proti omenjenemu cilju. Primerno smo se opremile z vodo klobuki in raznovrstnimi namazi, saj so vremenoslovci napovedali hudo vročino.
Velika planina je precej prostrano območje, ki je že stoletja namenjeno planšarstvu. Poleg številnih planšarskih koč je na planini še precej počitniških hišic podobnih oblik kot so planšarije in kar nekaj planinskih koč.
Prvo od njih smo obiskale Jarško kočo in si privoščile kislo mleko z žganci, v bližnji Domžalski koči pa smo s črno kavo še enkrat uravnale krvni pritisk. Sonce je že močno pripekalo, zato smo poiskale senco pod osamelim borovcem. Po dobri uri počitka smo se odpravile proti tretji koči Zeleni rob. Tam nas je pozdravil »originalni planšar« Andrej Prešeren,
kot maskota oz. zaščitni znak Velike planine. Brez nakupa skute in sira ni šlo, zato smo obiskale nekaj planšarij. Nekatere so si ponovno zaželele tudi kislo mleko. Vso pot so nas pozdravljale krave s telički. Čudovit je bil pogled na velike zaplate materine dušice, plahtic, rdeče cvetove rododendruma, zoisovih zvončnic v modri barvi in na drugo planinsko cvetje.
Pri kapelici Mariji Snežni je bilo zelo veliko obiskovalcev. Povedali so nam, da smo se priključile srečanju slovenskih izseljencev. Za njihovo dobro volje je skrbel ansambel Nagelj.
Zaključek tega lepega planinskega dne je bil na startni poziciji, torej pri Silvi, ki je vsem udeleženkam postregla s slastno sladico.
Vesele planinke