Po Batovški poti
Bajnšice: 25. marec 2017. Potek
krožne poti: vas Bate – vrh Sveti Lovrenc 799m – vas
Sveto – vrh Sleme 801m – vas Lohke – vrh Jelenk787m – vas Bate.
Banjščice so
malo znana planota, razprostira se na levi strani toka reke Soče nad Solkanom.
Na severu jo omejuje reka Idrijca, na zahodu Soča,
na vzhodu in jugu pa Čepovanska dolina. Tja smo se namenili s Planinskim
društvom Blagajana na prvi spomladanski izlet. Ko smo parkirali, nas je sicer
pozdravilo sonce, a prave moči ni kazalo.
Njegovo toploto je premagovala burja. A nas je z »domačimi«
novicami Jerca hitro potolažila. Najprej se bomo povzpeli na Sveti Lovrenc, je
rekla. To pa to, smo si bili edini.
Na poti proti vrhu so
nas spremljale nenavadno velike skale. Ena je bila zagozdena prav za močnim
borom. Bog ve, jo je močno deblo bora, res zavrlo, da ni v sivi davnini
zdrknila v dolino ali pa sta se kamnita gmota in drevo slučajno tako srečala?
Seveda, ženska radovednost je na poti do novih odkritij. A znanstvena obdelava
trenutno še poteka.
Radovedne
pozornosti in občudovanja so bile
deležne tudi rože, saj je prvo pisano pomladno cvetje veselo spremljalo našo
pot. Marsikaj novega smo o tem tudi izvedeli. Za ime te rože pa bomo podatke
poiskali v ustreznih knjigah.
Na vrhu Lovrenca je bila
nekoč cerkvica, a je bila v 19.stol. le še ruševina in zdaj le razvaline
spominjajo nanjo. Še dobro, da imajo turistični delavci posluh za tovrstno
kulturno zgodovino in so podrobnosti o tem napisane na turistični tabli.
Razgled s tega
primorskega Lovrenca je bil pa prav razkošen. Pred nami se je belil Kanin, tudi
na Krnu je bil še sneg. Na Matajurju so kopnine kazale rjavkasto barvo, le
Sveta Gora za nami je bila že v zelenkasti obleki; v njenem meglenem ozadju pa smo
slutili morje. Tudi tile dekliči so se veselo razgledovali okoli.
Na tej krožni poti smo se
srečevali tudi z vsakdanjimi spremljevalci človeka v teh krajih – z živino. Že
z vrha Svetega Lovrenca smo opazovali govedo bele barve in konje. Ko smo jih
nekoliko pozneje srečali, je skupina pritegnila poglede; vse brv konji so bili,
eden je imel celo bele lise. Ta dva pa sta se prav ponosno postavila na ogled.
Dva velika prta
vijoličastih žafranov je pogrnila pomlad na naši poti. Nedaleč narazen sta
bila, eden na levi in drugi na desni. Prav pomirjujoča sta bila s svojo
nevsiljivo spokojno barvitostjo.
Tudi krave se rade
sončijo. Čreda je bila enotna v svojem tuhtanju o zemeljskih rečeh, bolj kot
ne, jim je gotovo dišalo po vodi. A v bližini je bila lokev, nevelika mlaka z
vodo, ki jih je bilo v preteklosti po tem območju vse polno. V njih so napajali
živino.
Na Jelenku so davne vode
sprale različno močno apnenčasto podlago in najbolj vztrajne kamnine so
dandanašnji znamenje, da je tudi v neživi naravi tekmovalnost. Ta odporne so dvigujejo
v posameznih trdih skladih, za bolj mehkimi pa so ostale le praznine, imenovane
škraplje.
Gasilska slika je res
podobna gasilcem po trudapolnem delu. Če bi bila blizu ležišča, bi vsi zaspali
kot v pravljici o Trnuljčici. Le dve deklici iz središčne točke slike bi nas
med tem veselo opazovali in se prav sladko smejali
Milka Bokal
Organizacija in vodenje pohoda: Jerca in Rajko Škrlj