Planinsko društvo Blagajana

Češka koča (1542 m) je priljubljena pohodniška točka nad Jezerskim. Veliko pohodnikov se je predzadnjo julijsko nedeljo, ko je bila v dolini napovedana »toplotna obremenitev«, napotilo k njej. Med njimi je tudi kar 29 pohodnikov našega društva iskalo hlad v strminah pod njo. A tudi višje, Vratca so bila namreč končni cilj tistih, ki so želeli preizkusiti svoje pohodniške moči še nekoliko bolj temeljito. Zbrani pohodniki poslušajo zadnja navodila. Češko kočo je mogoče doseči po lažji in zahtevnejši poti. Pohodniki pa po teh besedah brž v premislek: večina se je odločila za težjo smer, ki se pridruži stezi z Ledin.  Pot se je vila pod steno, na nekaterih mestih je bila zavarovana z jeklenicami, a to ni motilo. Saj gre, čeprav je treba narediti malo daljši korak ali se pa povzpeti. V daljavi se je pa že videl cilj, uradno imenovan Češka koča na Spodnjih ravneh. Kočica, znana po gorniški družini Karničarjev, resnično stoji na ravnici. Okrog ...

Poletje. In s tem čas za obisk najvišjih vršacev. Tako smo v predvidenem terminu izvedli dvodnevno turo na našega očaka. Turo smo začeli in končali na koncu ceste na Pokljuki, vmes pa je bilo s počitki vred za 20ur hoje, sicer pa za ene 16,17 ur aktivne hoje. Vremenska napoved se je cel teden pred tem kar bistveno spreminjala, a po zagotovilih dežurnega prognostika naj bi bil vikend zelo primeren za visokogorje. In res je bilo skoraj tako. Razen nekaj kapelj dežja v soboto popoldne, je bilo vreme suho, po večini jasno, res pa se je poznal prehod hladne fronte in s tem kar močnega vetra v nedeljo zjutraj. Ob 4stC in vetru je bil res kar preklemano mrzlo. Smo bili čisto zimsko oblečeni. Brez kape, rokavic, dvojih dolgih rokavov.... bi bil vzpon na vrh misija nemogoče. A mi hribovci smo to imeli.  In če gremo lepo po vrsti. Začeli smo na koncu ceste na Pokljuki, se hitro povzpeli do planine Konjščica, kjer smo dobili jutranje okrepčilo in rezervirali mlečne izdelke, ki ji...

Olševa je našim domačim krajem precej oddaljena. Ta grebenska gora se dviguje nad Solčavo na Koroškem. Poleg izhodišča iz Svetega Duha v Podolševi je mogoče še drugo, imenovano Zadnji travnik, s koroške strani. To smo si sončne poletne nedelje izbrali za pohod na Govco (1928 m), najvišji vrh Olševe.  Pot je za poletno vročino zelo prijetna. Tako rekoč do sedla poteka po senčni strani, močno poletno sonce s svojo pripeko tako ne more do živega. Vzpon se začne precej zložno. Steza se vije po zavetju gozda, smreke se počasi umikajo macesnom in po nekaj ovinkih se prav kmalu pokaže samotno privatno bivališče – lesena bajtica. Gospodar je z nami prijazno izmenjal nekaj besed. Vsako nedeljo, je rekel, da pride gori. Kočica bo kmalu potrebna popravila. Spominja pa na bajtico iz pravljice o Janku in Metki. Med tokratno planinsko druščino je bila skupina otrok. Svojim letom primerno so se postavili na čelo. Njihovi hitri koraki so nam bili v spodbudo. Ves čas je mladež bila...