Po kamnitih poteh okrog Čavna


V jesensko pobarvanem oktobru smo se namenili na Primorsko. Izhodišče krožne poti Kucelj–Čaven–Mala gora–bivak Črna peč je bilo v Vrtovinu, vasici nad Vipavsko dolino, kjer smo na višini nekaj nad 300 metrov parkirali in se začeli vzpenjati po kamniti poti. Večje in manjše skale so ležale tudi po drugih poteh in tako dajale posebnost tokratnemu pohodu po primorskim krajih. A skalnate poti nas niti niso motile. Bolj smo bili veseli, da ni bilo burje, te pa »zapriseženi« Kranjci res ne občudujemo, slišalo se je celo, da je ne maramo.  Pot nas je vodila najprej na Kucelj. Do njega je bilo treba premagati nekaj čez 800 višinskih metrov. A mladina, ki se je veselo postavila na čelo pohodnikov, je pogumno zastavila pot.


Tale žabica nas je pozdravila ob poti. Rjavkasto pobarvano listje ji je med zelenimi travnimi bilkami očitno dobro delo, ko se je kobacala med njim. Njena varovalna barva pa ni preprečila, da je ne bi odkrili.


Prav natančno nismo mogli ugotoviti, lubje katerega drevesa se je ukrivilo v pravcati naravni šotor. Ruj okrog njega pa je bil še živo zelen, v rdeče kupčkaste ognje bo zagorel šele v novembru.


Takle pogled na del Vipavske doline proti Novi Gorici nas je spremljal, ko smo se vzpenjali prosti Kuclju. Z vodo pokrito širše območje pa je vodohran za Novo Gorico, to je z jezom zagrajena reka Vipava.


Gasilska slika z vrha Kuclja kaže, kot da nas bi malce zeblo. Pihalo je, zato se nismo prav dolgo zadržali. Spraševali smo se tudi, kdaj bodo po govedo, ki se je malo pod vrhom grelo v čredi, prišli gospodarji. Pas svetlobe, viden na sliki, pa je razkrival vreme tega dne. Sonce in temni oblaki so se menjavali čez dan.  


Na drugi strani Kuclja smo občudovali z bukvijo poraslo območje, ki je bilo tako živo jesensko pozlačeno, kot ga v osrednji Sloveniji zlepa ne vidiš. Ker med bukvijo ni drugih dreves, so barve zares izrazite. V naših krajih je vmes gaber in hrast, ki bolj motno obarvata jesenske liste.


Po zložni poti smo jo od Kuclja ubrali proti Čavnu. Posedli smo pred kočo,  pomalicali in se začeli spuščati proti Mali gori.


Mala gora ima kočo skrito v prijetni dolinici. Poleti je obiskovalcem zagotovo prijetno sedeti v senci dreves, kot kažejo številne klopi iz tako rekoč surovo obdelanih debel.



Še spust do bivaka Črna peč, ki je nekoliko skazil naše pojme o bivakih. A nič hudega, saj nam ni bilo treba bivakirati. Spustili smo se do izhodišča in jesenski izlet po kamnitih poteh okrog Čavna dali med lepe spomine.

Prispevek: Milka Bokal
Organizacija in vodenje pohoda: Igor Dolenc