Bevkov vrh (1051 m)

Sovodenj (domačini ji pravijo Savudn) je hribovska vasica na skrajnem jugozahodnem delu Poljanske doline ob cesti Škofja Loka - Cerkno. Vas je nastala in po tem tudi dobila ime na sotočju treh potokov: Podjelovščice, Podosojnice in Javorščice, ki se sredi vasi stekajo v Sovodenjščico.
Z okoliškimi zaselki, katerih značilnost  je razgibana konfiguracije terena, danes predstavlja mejo med Gorenjsko in Primorsko, v letih od 1918 do 1947 pa je tu potekala rapalska meja med takratnima kraljevinama Jugoslavijo in Italijo.
Obdajajo jo strma pobočja – na severu se dviguje Ermanovec, na jugu Mrzli vrh, tik nad Sovodnjem pa se dviga najvišji Bevkov vrh, na katerega smo se tokrat mi namenili. Bevkov vrh, ki je tudi ena od točk slovenske planinske poti, se nahaja med Cerknim in Idrijo. Vrh ni razgleden, saj je poraščen z gozdom, le 5 minut hoje z vrha pa pridemo do razglednega grebena, kjer stoji kapelica in vpisna knjiga.


Pot na začetku poteka po cesti in nato po gozdu, ki je v tem času lepo jesensko obarvan, med različnimi drevesi pa je tu opaziti veliko breze.


Ko pot preide iz gozda na obširne travnike, se po teh valovitih gričih prikažejo številni prelepi zaselki s cerkvami.


Kot je za hribovit svet značilno, so kmetije tudi tu lepo urejene in obdelane. Tale kralj kmečkega dvorišča pa ne more skriti svojega ponosa ob dejstvu, da ima stvari poštimane kot se spodobi.


Tale lično urejen studenček bi zelo prav prišel v poletni vročini. Danes je zaradi močnega vetra pač bolj pasal vroč čaj kot mrzla voda.


Le kaj premišljuje naš vodnik Herman, sedeč na štoru. Izgleda tako, kot motiv Mojzesa, ki sedi na gori Nebo, tik preden je svoje izvoljeno ljudstvo popeljal v obljubljeno deželo Kanaan.


Za vzpon smo izbrali daljšo pot in smo na začetku hodili po Gorenjski,  proti koncu  pa po Primorski strani, pa tudi ravno med najhitrejšimi nismo bili, smo bili pa vseeno zadovoljni, ko smo vsi prišli na vrh.


»Lepo nama je tukaj«. Tako idilično sožitje lahko vidimo samo še tam gori nekje – daleč od ponorelega sveta.


Za spust v dolino smo izbrali krajšo pot po grebenu, ki je večino časa potekala po gozdu z mnogo listja pod nogami.



 »Vesele planinke«
Besedilo in slike: Mimi Mlinar