Tamar (1108 m)

Ko smo se zjutraj peljali iz Ljubljane proti Gorenjski nas je spremljalo turobno megleno vreme, nič kaj obetavno za pohode. Tolažili smo se s tem, da vsaj dežja pa vremenoslovci za danes niso napovedali. V dolini pod Poncami pa nas je pričakalo krasno sončno vreme brez vetra in z nekaj stopinjami pod ničlo.

Manjše skakalnice v Planici je danes preizkušalo kar nekaj mladine in otrok, letalnica pa je na pol kopna počivala. Če samo pomislimo, kakšen vrvež bo tukaj čez slaba dva meseca.

Že ko »velikanko« z vsem spoštovanjem gledamo od odspodaj, požene strah v kosti, kako se šele počutijo mladi fantje, ko stojijo na zaletnem mestu na vrhu letalnice. Pred vsakim, ki se po njej požene v ta prepad – kapo dol.

Na ne preveč zahtevnem pohodu proti Tamarju, s krajšimi in lažjimi vzponi ter spusti, smo občudovali lepoto narave ter okoliške vrhove.

Tamar je slikovita alpska dolina, ki se s severa zajeda med vrhove in grebene Julijskih Alp. Obkrožajo jo stene Mojstrovke z leve in Ponc z desne strani, zaključuje pa jo ponosni Jalovec. Tik pod stenami se skriva zelena oaza, nekdaj imenovana "Zelja", s planinskim domom Tamar na mestu, kjer je bila včasih pastirska koča, sirarna in tamar (staja) za drobnico.

Nedaleč od koče privre izpod sten v grebenu Ponc izvir Nadiže, ki na svoji kratki poti ustvari zanimivo slapišče in po nekaj 100 metrih ponikne v produ. Na plano pride zopet v Zelencih, kot izvir Save Dolinke. Danes so se po pobočju videle samo pomrznjene sledi potočka.

Kakor je za nas že značilno, veliko časa posvetimo tudi kulinariki.

Bili smo enotnega mnenja, tudi tisti, ki snega nimajo prav radi, da v Tamarju je pa res lepo tudi pozimi in v snegu.

Na poti smo srečali neverjetno veliko ljudi, nekateri z otroškimi vozički pred seboj, nekateri so po svoji progi tekli na smučeh, spet drugi so s seboj vodili pse, otrokom na sankah pa smo se komaj sproti umikali. 500 m pred planinskim domom pa so celo priredili lokalno tekmovanje v teku.

 »Vesele planinke«

Besedilo: Mimi Mlinar

Slike: Andreja Pečar