Po sledeh dinozavrskih stopinj v naravnem parku Kamenjak pri Puli
Kamenjak je zaščiteni naravni park na skrajnem koncu
polotoka Istra blizu Premanture pri Puli. Tja smo se planinci Planinskega
društva Blagajana iz Polhovega Gradca namenili sredi aprila. Lahkotna steza se
vije ob morju skozi borove gozdiče, kjer pomladno zelena trava še ni bila
izsušena od poletnega žara. Obala, pred katero so raztreseni otočki, je
razjedena od morskih valov in ponuja tudi taka presenečenja, kot je pogled skozi
tla v kristalno čisto morje. Otroci se ne morejo načuditi odtisom dinozavrskih
stopinj iz sive davnine. Tudi sicer so ob stezah postavljene obvestilne table,
ki v več jezikih bolj znanja željnim sporočajo strokovne podatke o rastlinstvu
in favni tega območja. Ta dan je bilo mirno, tako rekoč brez sprehajalcev. Čez
poletje pa ti kraji postanejo pisano človeško mravljišče. Bližina morja pa je
že zdaj budila želje po kopanju v čisti mirni vodi.
Višinske metre bi tokrat
lahko zmerili na prste nekaj rok, uradno je bila višinska razlika le okrog 40
metrov. Tale fotografija »vzpona« pa kaže še lepo zložene zemeljske plasti, ki
jih na več mestih ponuja razčlenjena obala, pa pisano druščino planincev
seveda. Da je bil to kljub pičli nadmorski višini pravi planinski izlet, pa
kaže varovalna vrv na vrhu slike; ob stezi
obali je namreč kar nekaj prepadov.
Saj ni treba vse
dokazovati z znanstveno natančnostjo; včasih lahko zadošča že obris
dinozavrskih stopinj na skalah pa si človek domišlja, kako velike so bile
živali v davni preteklosti in kako poln neodkritih skrivnosti je še današnji
svet. Za popestritev otroški domišljiji pa so ob poti postavljene tudi slikovite
podobe teh izumrlih plazilcev.
Tako rekoč nikjer
človeka. Le ladjice so zametek poletnega vrveža, zadaj pa borov gozdič, pred
njim mirno morje. Tu se človek odpočije.
Smaragdno čista voda,
belina skal, zeleno vejevje borov, pomirjujoč blag pogled na skladnost žive in
nežive narave. Kar tu bi ostali.
Tri gracije na lesenih konjičih
v Safari baru. Pa naj dekletom, ki mogoče še ne vedo, kaj pomeni beseda
gracija, za razumevanje prikličemo pomoč iz Slovarja slovenskega knjižnega
jezika. Gracije so bile v rimski mitologiji tri boginje lepote, ljubkosti,
miline.
A ne samo gracije, tudi
drugi otroci so hitro našli pripravne pripomočke, da so lahko ustregli svojim
željam po gibanju in veseli družbi svojih vrstnikov.
Tako čiste morske vode
človek zlepa ne najde! Skladi skal in razčlenjena obala pa kažejo na čisto
svojevrstno kamenino (mogoče je to kakšne posebne vrste apnenec), ki jo morska
voda skozi stoletja po svoje oblikuje.
Čisto natančno nismo
vedeli za ime te rože. Lepa se je zdela pa vsem. Pa iz kakšnih skal jo je
vzbudila pomladna sila življenja! Mogoče v bližini kukajo na dan tudi poganjki
špargljev, ki so prav okusno sveži in primerni za zaužitje »kar tako«, kar je
povedala ena od pohodnic.
Pa še ena gasilska. Nekateri
sicer manjkajo. Spredaj mladina, na levi pa med drugimi pohodniki tudi tokratni
vodja Rajko, ki je skupaj z Jerco organiziral izlet. Gotovo se je med več
pohodniki kdaj porodila misel, da tako množico ljudi ni tako preprosto
premikati po poteh, ki so bile na nekaterih mestih tudi malce nevarne. Zadaj pa
je svetilnik, postavljen v bližino najjužnejšega dela istrskega polotoka.
Na poti proti izhodišču
nam je nasproti prišla velika čreda ovc. Med samicami so skakali ljubki črni in
beli mladički pa tudi kakšen oven. Ko so nas zagledale, so skrenile na stransko
obhodno pot. »Pametnejši odneha,« se je zaslišalo iz družbe planincev.
Premantura je bila končni
cilj lepega in veselega pomladnega sprehoda. Tu nas je počakal avtobus. Še
malce okrepčila v bližnjem bifeju in čez približno dve uri so nas spet pozdravili
domači kraji. Spomini na lepo obmorsko pokrajino, ko je še vsa zelena, in
prijetno družbo pa še dolgo ne bodo zbledeli.
Milka Bokal
Organizacija in vodenje pohoda: Rajko Škrlj
Komentarji
Objavite komentar