Po sledeh dinozavrskih stopinj v naravnem parku Kamenjak pri Puli

Kamenjak je zaščiteni naravni park na skrajnem koncu polotoka Istra blizu Premanture pri Puli. Tja smo se planinci Planinskega društva Blagajana iz Polhovega Gradca namenili sredi aprila. Lahkotna steza se vije ob morju skozi borove gozdiče, kjer pomladno zelena trava še ni bila izsušena od poletnega žara. Obala, pred katero so raztreseni otočki, je razjedena od morskih valov in ponuja tudi taka presenečenja, kot je pogled skozi tla v kristalno čisto morje. Otroci se ne morejo načuditi odtisom dinozavrskih stopinj iz sive davnine. Tudi sicer so ob stezah postavljene obvestilne table, ki v več jezikih bolj znanja željnim sporočajo strokovne podatke o rastlinstvu in favni tega območja. Ta dan je bilo mirno, tako rekoč brez sprehajalcev. Čez poletje pa ti kraji postanejo pisano človeško mravljišče. Bližina morja pa je že zdaj budila želje po kopanju v čisti mirni vodi.


Višinske metre bi tokrat lahko zmerili na prste nekaj rok, uradno je bila višinska razlika le okrog 40 metrov. Tale fotografija »vzpona« pa kaže še lepo zložene zemeljske plasti, ki jih na več mestih ponuja razčlenjena obala, pa pisano druščino planincev seveda. Da je bil to kljub pičli nadmorski višini pravi planinski izlet, pa kaže varovalna vrv na vrhu slike;  ob stezi obali je namreč kar nekaj prepadov.


Saj ni treba vse dokazovati z znanstveno natančnostjo; včasih lahko zadošča že obris dinozavrskih stopinj na skalah pa si človek domišlja, kako velike so bile živali v davni preteklosti in kako poln neodkritih skrivnosti je še današnji svet. Za popestritev otroški domišljiji pa so ob poti postavljene tudi slikovite podobe teh izumrlih plazilcev.


Tako rekoč nikjer človeka. Le ladjice so zametek poletnega vrveža, zadaj pa borov gozdič, pred njim mirno morje. Tu se človek odpočije.


Smaragdno čista voda, belina skal, zeleno vejevje borov, pomirjujoč blag pogled na skladnost žive in nežive narave. Kar tu bi ostali.


Tri gracije na lesenih konjičih v Safari baru. Pa naj dekletom, ki mogoče še ne vedo, kaj pomeni beseda gracija, za razumevanje prikličemo pomoč iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Gracije so bile v rimski mitologiji tri boginje lepote, ljubkosti, miline.


A ne samo gracije, tudi drugi otroci so hitro našli pripravne pripomočke, da so lahko ustregli svojim željam po gibanju in veseli družbi svojih vrstnikov.


Tako čiste morske vode človek zlepa ne najde! Skladi skal in razčlenjena obala pa kažejo na čisto svojevrstno kamenino (mogoče je to kakšne posebne vrste apnenec), ki jo morska voda skozi stoletja po svoje oblikuje.


Čisto natančno nismo vedeli za ime te rože. Lepa se je zdela pa vsem. Pa iz kakšnih skal jo je vzbudila pomladna sila življenja! Mogoče v bližini kukajo na dan tudi poganjki špargljev, ki so prav okusno sveži in primerni za zaužitje »kar tako«, kar je povedala ena od pohodnic.


Pa še ena gasilska. Nekateri sicer manjkajo. Spredaj mladina, na levi pa med drugimi pohodniki tudi tokratni vodja Rajko, ki je skupaj z Jerco organiziral izlet. Gotovo se je med več pohodniki kdaj porodila misel, da tako množico ljudi ni tako preprosto premikati po poteh, ki so bile na nekaterih mestih tudi malce nevarne. Zadaj pa je svetilnik, postavljen v bližino najjužnejšega dela istrskega polotoka.  


Na poti proti izhodišču nam je nasproti prišla velika čreda ovc. Med samicami so skakali ljubki črni in beli mladički pa tudi kakšen oven. Ko so nas zagledale, so skrenile na stransko obhodno pot. »Pametnejši odneha,« se je zaslišalo iz družbe planincev.


Premantura je bila končni cilj lepega in veselega pomladnega sprehoda. Tu nas je počakal avtobus. Še malce okrepčila v bližnjem bifeju in čez približno dve uri so nas spet pozdravili domači kraji. Spomini na lepo obmorsko pokrajino, ko je še vsa zelena, in prijetno družbo pa še dolgo ne bodo zbledeli.
Milka Bokal

Organizacija in vodenje pohoda: Rajko Škrlj

Komentarji