Križna gora (680 m) iz naselja Praprotno (390 m)

Ko smo se polhograjski planinci že večkrat peljali od Škofje Loke naprej po Selški dolini proti izhodiščem za različne planinske ture, smo v vasi Praprotno vedno rekli: »Iz te vasi pa izhaja večina fantov (5), ki so do nedavnega peli pri enem od najbolj znanih in najboljših Slovenskih narodno zabavnih ansamblov pri nas.« Mi smo se tokrat odločili, da se ne bomo peljali kar mimo, ampak bomo tukaj parkirali in od tod odšli na Križno goro.

Križna gora se dviga na razglednem slemenu nad zahodnim robom Sorškega polja. Ime je dobila po nekdanji kapelici sv. Križa, ki so jo pozneje prezidali v cerkev. Bogato poslikano svetišče, ki je bilo pred leti razglašeno za kulturni spomenik lokalnega pomena, stoji zunaj vasi pod dobrih petdeset metrov višjim, vendar nezanimivim vrhom Soteske. Križna gora je priljubljena in v vseh letnih časih zelo obiskana izletniška točka. Kratek dostop in imeniten razgled sta privlačna dvojica, ki se ji je težko upreti.

Čeprav pripelje na Križno goro lepa asfaltna cesta, se skoraj ne spodobi, da bi se med izletom k cerkvi sv. Križa izognili križu, ki ga prinaša pešačenje iz doline. Še zlasti, ker ta križ ni preveč težak in prinaša veliko koristi – od dobrega telesnega počutja do zadovoljstva nad prehojeno potjo.

Pot iz Praprotna je sicer kratka (1 ura hoje) in delno označena, je pa vseskozi zelo strma, zato nas ni čudilo, da na poti gor in nazaj nismo srečali niti enega pohodnika. 

Zato pa je bilo pri lovski koči toliko bolj živahno in polno pohodnikov, ki so prišli s strani Škofje loke in Crngroba.

Čeprav so klopi na prisojni strani cerkve tako mamljivo tople, nas je privlačen razgled naposled zvabil tudi na hladnejšo severno stran.

Tam so pred nami kot na razstavi še vedno delno zasneženi vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp od Tolstega vrha in Storžiča do Kočne, Grintovca, Kalškega grebena, Krvavca in Velike planine. Proti vzhodu se med Kranjem na severu in Škofjo Loko na jugu razprostira Sorško polje z razdrobljenimi travniki in njivami. Na jugovzhodu se kaže dvoglava Šmarna gora, na jugu vidimo Polhograjsko hribovje z Osolnikom in Toščem, na zahodu pa je najmogočnejši Ratitovec s Triglavom ob strani.

Na pohodu smo bili  res samo štirje, smo pa bili veseli, da sta se nam na koncu pridružili še dve planinki, pa čeprav samo za kosilo v zelo dobri gostilni v Medvodah.

»Vesele planinke«

Vodnik: Herman Rednak

Besedilo in slike: Mimi Mlinar