Planinsko društvo Blagajana

Kranjska koča na Ledinah stoji na planoti Vadine nad zatrepom Ravenske Kočne tik pod ledenikom pod Skuto. Po pripovedovanju mladega in zagnanega oskrbnika koče domačini za to planoto sploh ne uporabljajo, tako kot mi, imena Ledine ampak samo Vadine, v zadnjem času pa celo Vodine, vse kot posledica čedalje hitrejšega taljenja in s tem zmanjševanja ledenika pod Skuto. Na eni od skal, ki na Slovenski poti usmerja proti koči, je to ime celo napisano v treh »jezikih«: Ledine, Vadine, Vodine. Pohod smo pričeli v Ravenski Kočni in se namenili po Slovenski poti. Sprva smo hodili skozi gozd, potem pa nas je pot pripeljala na travnat teren, ki je delno poraščen z rušjem, kasneje pa pot pelje po melišču. Po dobri uri hoje od izhodišča smo prispeli do stene, ki jo je bilo potrebno preplezati.   Pri našem domačem planinskem društvu smo si predhodno izposodili čelade, ki smo si jih pred plezalnim delom poti nadeli, prav tako tudi samovarovalne komplete, ki pa jih ...

Lanževica je 2003m visok vrh nad Bogatinskim sedlom. Z vrha je lep razgled na Julijske Alpe, vidi pa se tja do Jadranskega morja. Na vrhu so še ostanki Rapalske meje. Mi smo si vzeli dva dni časa, da ne hitimo, zato smo že do koče na Komni naredili kar nekaj ovinkov, pa ne tistih oštevilčenih. Od doma Pri Savici smo odšli pod Komarčo in že na prvem odcepu levo proti elektrarni Savica. Naslednji odcep levo nas je pripeljal nad slap. Potem pa strmo naprej do Črnega jezera. Počitek pri Črnem jezeru   Od tu naprej nas je pot vodila proti Komni. Med potjo so se nam odpirali lepi pogledi na Bohinjsko jezero. Prespali smo na Komni. Bili smo veseli prijaznosti osebja v koči in po vrnitvi iz Lanževice smo kočo na Komni še enkrat obiskali in si nabrali moči za v dolino. Drugi dan smo že zgodaj odšli proti našemu clju Lanževica.  Pot skozi dolino Lepa Komna nas je očarala. Levo in desno samo cvetje vseh barv. Nobena fotografija ne more pokazati lepote, ki s...

V nedeljo 1. julija je bilo za poletje nenavadno hladno vreme, zato nas je ogrela šele hoja, ko smo se začeli dvigati od parkirišča na Ljubelju. Namenili smo se na Srednji vrh, za katerega na spletu piše, da nanj vodi lahka označena pot. O tem smo se prepričali, zato je zlasti ženski del planinske druščine ob povratku z veseljem dopolnil pohodniško dejavnost z nabiranjem zelišč, dišeče materine dušice, plahtice, ranjaka, le za šentjanževko je bilo previsoko, smo slišali iz neke družbe po dejavnosti podobnih namenov. To je pa tudi nekaj in se ne dogodi na vsakem izletu. Dokazuje, da se skrb pohodnikov za zdravje širi tudi na tiste, ki ostanejo doma. Zelene planinske trate na Zelenici in pri Koči ob izviru Završnice so namreč tako lepe in pripravne in to nedeljo so bile prav prelestno cvetoče. Pa naša skupina ni bila edina, ki se je »pasla« po njih. Zadnja leta je nepogrešljiva družba polhograjskih planincev skupinica otrok. Tako je prav. Skrbeti je treba za našo prihodnost, ko...