Kranjska koča na Ledinah (1700 m)
Kranjska koča na Ledinah stoji na planoti Vadine nad zatrepom Ravenske
Kočne tik pod ledenikom pod Skuto. Po pripovedovanju mladega in zagnanega
oskrbnika koče domačini za to planoto sploh ne uporabljajo, tako kot mi, imena
Ledine ampak samo Vadine, v zadnjem času pa celo Vodine, vse kot posledica
čedalje hitrejšega taljenja in s tem zmanjševanja ledenika pod Skuto. Na eni od
skal, ki na Slovenski poti usmerja proti koči, je to ime celo napisano v treh
»jezikih«: Ledine, Vadine, Vodine.
Pohod smo pričeli v Ravenski Kočni in se namenili po Slovenski poti.
Sprva smo hodili skozi gozd, potem pa nas je pot pripeljala na travnat
teren, ki je delno poraščen z rušjem, kasneje pa pot pelje po melišču.
Po dobri uri hoje od izhodišča smo prispeli do stene, ki jo je bilo
potrebno preplezati.
Pri našem domačem planinskem društvu smo si predhodno izposodili čelade, ki
smo si jih pred plezalnim delom poti nadeli, prav tako tudi samovarovalne
komplete, ki pa jih zaradi na gosto nadelanih klinov, skob in jeklenic ter
suhih skal, nismo potrebovali.
Malo vzpodbude od domačega planinskega društva na poti - veseli smo je bili.
Med poplezavanjem se nam je odprl prekrasen pogled proti Češki koči na Spodnjih
Ravneh.
Še tole smo morali preplezati, potem pa smo prišli iz stene ven na široko
planoto. Vreme nam je bilo zelo naklonjeno, posledično je bila tudi skala suha,
zato nam ta zahtevni del poti ni povzročal prav nikakršnih problemov. Ravno nasprotno,
kar malo žal nam je bilo, da ni bilo takega dela poti še malo več.
Ali se nam samo zdi, ali je letos v gorah res še več rož in da še bujneje
cvetijo kot sicer?
Pri stičišču poti »Slovenska pot« in »Pot skozi žrelo« stoji
na idilični majhni planoti miza s klopcama. Tako prisrčno lepih počivališč ni
veliko.
Na celotni poti od izhodišča do vrha nas je spremljal pogled
na Veliko Babo in Ledinski vrh.
Malica pri koči in prijeten klepet z mladim oskrbnikom, oboje
nam je dobro delo. Naš vodnik pa je bil nad prehojeno potjo vidno zadovoljen.
Potem pa spust v dolino po Lovski poti. Po tej poti smo nazadnje hodili eni pred 15, drugi pred 20 in več leti
in smo jo imeli v spominu kot da je »grda«.
Prepričali smo se, da je pot sedaj zelo lepo vzdrževana in obnovljena
ter na ključnih mestih opremljena ne samo z jeklenicami, ampak, kjer je to
potrebno, tudi z lestvami in nadelanimi lesenimi stopnicami, zato smo se
strinjali, da je kljub svoji strmini sedaj pa »kar lepa«.
Udeleženke pohoda se vodniku zahvaljujemo za brezhibno organizacijo in vodenje pohoda ter
izkazano zaupanje, pri čemer ni podvomil v naše gorniške sposobnosti.
»Vesele
planinke«
Vodnik:
Herman Rednak
Besedilo
in slike: Mimi Mlinar
Komentarji
Objavite komentar