Brunarica pri Ingotu na Planini Jasenje (930 m) in Krnica pod Srcem (1424 m)

Pred vsakim pohodom radi malo pobrskamo po spletu, da pridobimo podatke o načrtovani poti. Ko smo tokrat iskali planino Jasenje, sta se takoj pojavili dve imeni – Jasenje, še večkrat pa Jesenje. Da imena ne bi napačno navajali, smo o njegovi pravilni pisavi povprašali kar v Ingotovi koči in dobili natančen odgovor: »Pa kaj vam tle ni jasen, nam domačinom je pa vse čist  jasen«, torej: planina Jasenje.

Pot smo pričeli v Gozd Martuljku, kraju, ki ima za veliko večino ljudi najlepšo gorsko panoramo Vzhodnih Julijcev.

Po  nekaj minutni hoji smo si lahko v živo ogledali predstavitev  zanimivega načina predelave lesa - oglarjenje.  V kope zložena drva, najboljša so menda tista iz leske, oglarji pokrijejo z zemljo in potem se v kopah od 10 do 14 dni kuha oglje.

Pot smo nadaljevali do Potoka Martuljek, kjer se po prečkanju mostička prične slikovita 400 m dolga in ozka, v apnenec izoblikovana Martuljkova soteska. 

Že tako se nismo imeli namena izgubiti, ob tako dobro markirani poti, ki je posejana s kamnitimi možici, se pa tudi mogli nismo. Takšnih prizorov »markiranja« poti v  zadnjih letih tudi pri nas vidimo čedalje več.

Pod navpičnimi kamnitimi stenami smo preko stopnic in lesenih mostičev prispeli do Spodnjega Martuljškega slapa, ki pada v manjšo kotanjo.

Čar Martuljških slapov ni samo v količini vode, ampak tudi v njeni barvi. Tukaj teče voda čez bele apnenčaste kamnine, kar ustvarja barvo safirno modrega kristala.

Brunarica pri Ingotu je zaradi kratkega dostopa, lepe lege in gostoljubnega osebja vedno dobro obiskana.

Ni čudno, da je kislo mleko na tej planini tako dobro, saj je pakirano v najboljšem »tetrapaku«, brez dodane vrednosti stresnih situacij živali.

Večina udeležencev pohoda si je ob lepem sončnem in vročem dnevu vzela čas  za počitek in prijetno druženje ter naknadno ogled Finžgarjeve kapelice ter Spomenika ponesrečenim planincem, manjšina pa je pot podaljšala do Krnice pod Srcem.

Tudi proti Krnici pod Srcem so pot usmerjali izvirni smerokazi, najprej  velik balvan v obliki ježka,  kasneje pa kar ležeči možic v obliki srca.

Po dobri uri hoje, najprej dokaj ravno po gozdu, potem preko nekaj hudourniških strug, na koncu pa po zelo strmem pobočju pot v številnih serpentinah pripelje ven iz gozda na prostrano krnico.

Krnica pod Srcem je dobila ime po skalni razpoki v steni Špika, kjer je razvidna oblika srca. Za nekatere kraje radi rečemo, da so raj na zemlji. Ta kraj je zaradi svoje prvinske lepote, mogočne severne stene Špika, ki ga ne moremo zajeti z enim pogledom in se nam zdi da sega do neba, vsekakor eden izmed njih.

Kako ne bi bila zadovoljna, ko pa stoji ravno pod Špikovim srcem.

Ponavadi nas naslednji dan po pohodu malo bolijo noge, tokrat bo verjetno bolj bolel vrat.  

Na vzpetini, ki se dviga kakšnih 20 m nad krnico, stoji popolnoma skrit v macesnovem gozdu Bivak pod Špikom. Ta je za razliko od sosednjega pločevinastega bivaka Za Akom, zgrajen iz lesa, z mizo in nekaj klopcami v ospredju, namenjen pa je alpinistom za priprave pred zahtevnimi vzponi. Prav od tukaj se je naš, žal že pokojni, rojak in alpinist Pavle Kozjek večkrat odpravil na zahtevno alpinistično turo v Široki Peči.

»Vesele planinke«

Vodnik: Herman Rednak

Besedilo in slike: Mimi Mlinar