Izlet v neznano 2018


Križna jama – Križna gora – Bloško jezero
Letošnji izlet v neznano našega društva je bil svojevrstno zaznamovan. V nekaj več kot dvajsetletnem predsednikovanju Staneta Dvanajščaka (pri čemer ima nedvomno precejšen delež žena Marica) je bil drugi po številu udeležencev. Vprašanja o krajih izleta so bila tudi tokrat zelo zagonetna. Še posebej je buril duhove otoček sredi jezera, o katerem ni bilo nobenega dvoma, kje to je. Končno smo le izvedeli, kam gremo. Obiskali bomo Križno jamo, Križno goro in Bloško jezero. A otoček? Počakajmo. Vse pride na dan, prej kot čez sedem let.


V križni jami so v sivi davnini zimo prespali jamski medvedi. Ta del se imenuje Medvedji rov. Težke  šape so dodobra zlizale nekatere skale, da so še danes čisto gladke. V zemljo vkopane kosti smo videli na oglednem primerku. Na sliki sta lepo vidni manjša lobanja današnjega medveda in jamskega medveda iz časa življenja v Križni jami. V njej zdaj prezimujejo netopirji, majhne črne vrečice so visele po stenah nizko nad tlemi.


Nekateri kapniki so prav zanimivih oblik, skoraj so podobni tistim v Postojnski jami. A Križna jama je ohranila svojo prvobitnost, v njej ni elektrike ne betonskih ploščadi za hojo. Voda prav mogočno buči. Tema je pa res kot v rovu; to smo se prepričali ob trenutni ugasnitvi svetilk.


Pred vhodom v Križno jamo so nas opremili z gumijastimi škornji in osebno svetilko, kot se za jamo, kakršna je Križna, spodobi. Hodili smo po spolzkih poteh, a škornji so varno zadrževali zdrse, in po številnih stopnicah, čez manjše lužice in ob deroči vodi prišli do prvega jezera. Plovba po njem je bila svojevrstno doživetje. Prvo jezero je le eno od 45 jezer, kolikor so jih odkrili v jami, za ogled jih je pripravljenih 22.


Mladino je jama s trdo temo umirila , le mali David je kazal svojo živahnost v naročju nekoliko starejših vrstnikov.


Da bi spet dosegli povprečje nadmorske višine, smo se nato iz podzemlja povzpeli na Križno goro. Pot se vije v okljukih, z mahom porasle skale so se belile med že golimi drevesi. Gaženje po šelestečem listju je dajalo pravo jesensko razpoloženje. Korak je bil čvrst, prav planinski. Gneča je bila na posameznih mestih popolna.


Na vrhu je cerkev sv. Ane, na njenem zvoniku pa različni oddajniki. Zanimiv sklop preteklosti in sedanjosti. Kaj bi rekla o taki kombinaciji umetnostna zgodovina? A praktični vidik je bil pri odločitvah čemu dajati prednost gotovo v ospredju.


Cerkniško jezero se sicer ni tako bleščeče kot kdaj odražalo pod nami, a njegove vodne obrise smo si zlahka predstavljali. Vse kaže, da je letos vode v njem veliko, tudi iz Križne jame se steka tja. Kaj vse skriva ta votli notranjski kraški svet!?


Gasilska slika ne sme manjkati. Res nas je bilo veliko. Pa prav veseli zgledamo. Očitno nas vzpon ni utrudil. Ravno pravšnji za naša »mlada« leta. Mladež nam je seveda omilila  povprečje.


Nedaleč od vrha ob stezi navzdol so ruševine precej velike stavbe. Dimnik še najbolj trdno kljubuje času. Debele kamnite stene pričajo o starodavnosti in mogočnosti poslopja. Le kdo se je v preteklosti umaknil na te višine?! Po vsej verjetnosti je bil imovite rodbine, da si je lahko privoščil zidan dom, za navadne ljudi so bili takrat leseni.


Ob Bloškem jezeru tokrat ni bilo sonca, a otroke to ni oviralo, da ne bi preizkusili vseh vrst igral, ki se jim tu ponujajo na vsakem koraku. Številne upodobitve medvedov in raznovrstna igrala so jih popolnoma zaposlila. Drugi pa smo potešili radovednost z ogledom brbotalnika v naravnem okolju. Pod tem imenom bi kdo v umetnih bazenih prepoznal jakuzzi, tu pa je bil v obliki velike okrogle kadi, polne vode, pod katero je bilo še moč opaziti kurišče. V poletnem času torej to pritegne obiskovalce. Majhne hiške, kjer je mogoče prenočiti, pa so zaposlile misli o morebitnih tukajšnjih dopustih.


Preden smo se ustavili tam, kjer Bog ven roko moli, kot se reče, in se dobro  podprli, smo razkrili še skrivnost otočka sredi jezera. V bližini jezera je namreč ob privatni hiši zelo majhno jezerce z otočkom in miniaturno cerkvico na njem. Tako smo se prepričali, da so bile vse točke tega veselega izleta na prostranih jesensko obarvanih Blokah v skladu z resničnostjo. Tako pa seveda tudi mora biti.

Milka Bokal

Organizacija in vodenje izleta:Stane Dvanajščak