Utrinki iz izleta v Italijanske Dolomite
Dolomiti 2024 - Bolzano in Marmolada
Glede na odziv na obisk Dolomitov v letu 2023 in glede na to, da nam vreme preteklo leto ni bilo naklonjeno za obisk tritisočaka, sem se kmalu po vrnitvi odločil za ponovitev v letošnjem letu. Le to sem najavil tudi na občnem zboru in že takrat sem prejel nekaj neformalnih prijav.
Leto 2024 je po občnem zboru teklo dalje in v začetku meseca Junija sem poslal povabilo na običajni način z okvirnim potekom potepanja. Takrat se je načrtovanje začelo zares. Kaj in koliko dolomitov ponuditi v dveh dneh, da ne bo prezahtevno, a kljub temu zanimivo. Ker smo preteklo leto obiskali del vzhodno od pogorja Marmolada, sem letos izbral področje zahodno od tega pogorja, kakr boste lahko prebrali spodaj.
In tako je prišel čas odhoda, to je bila Sobota, 13. Julij ob 3h zjutraj. Pot nas je vodila preko primorske mimo Italijanskih naselij Palmanova, Pordenone, Portogruaro, Trento vse do Bolzana, kamor smo prispeli po 6h vožnje. Seveda smo vmes naredili 2 krajši pavzi za WC in zajtrk. Parkirali smo v centralni parkirni hiši, katero sem si ogledal že na oglednem potovanju (naj omenim, da sem konec Junija opravil ogledno turo z motorjem, kar je bila tudi posebna dogodivščina zaradi težav z njim, a to je že druga tema).
Oprtali smo si lahke nahrbtnike in se odpravili proti kabinski žičnici, katera nas je v nekaj minutah dostavila skoraj 1000 m višje v naselje Oberbozen. Tu smo prestopili na ozkotirni vlak (kateri vozi že vse od leta 1907) in se z njim odpeljali v nekaj kilometrov oddaljen Collabo. Sledilo je še lep, dobre pol ure dolg, sprehod do razgledišča, kjer se res lepo vidijo naravne piramide. Ob povratku smo se ustavili še na kavici in sladoledu. Kmalu po poldnevu smo se vrnili v mesto Bolzano, kjer sem imel pripravljeno kratko vodenje po centru mesta. Nakar smo imeli dobro uro prostega časa za kosilo in počitek.
Ob štirih popoldne smo nadaljevali pot proti cilju prvega dne, to je kamp Marmolada oz. hotel v bližini. Med potjo je ležalo še lepo jezero “Lago di Carezza”, kjer smo se ustavili za foto spomin. Nekaj minut pred šesto zvečer dosežemo cilj, kjer smo taborili in delali plane za Nedeljo. Nekateri udeleženci so si zaželeli malo bolj udobno spanje kot šotor zato so nadaljevali pot še dobrih 30 km v rezerviran hotel.
Nedeljo smo začeli ločeno. Manjša skupina oz. trije udeleženci smo na vrh Marmolade odkorakali peš, zato smo začeli dan že ob 5h zjutraj, preostali so drnjohali še nekaj časa. A ni nam bilo žal. Kar zanimiva izkušnja hoje po ledeniku sredi poletja in tudi občutek pomanjkanja kisika sem doživel prvič.
Preostali člani so izbrali lahkotnejšo pot in sicer vzpon z gondolo. A vrh smo dosegli skoraj sočasno. Sledi še nekaj stopnic in že občudujemo okolico iz na 3.265 m nad morjem postavljene terase. Smo si vzeli kar nekaj časa za občudovanje in fotografiranje, kljub temu, da vreme ni bilo ravno kičasto (nekatere vrhove je zakrivala megla), ampak bilo je kljub temu še vse eno zelo lepo.
Vsega lepega je enkrat konec, zato smo se tudi mi odpravili (tokrat vsi) z gondolo v dolino. Na vmesni postaji se še malo okrepčamo in ogledamo muzej 1. sv. vojne in nekaj minut čez 13h dosežemo dno doline, kjer nas je pričakalo vroče sonce. Sledi odhod proti domu, a med potjo smo si ogledali še jez Vajont, kraj tragedije, kjer se je leta 1963 v akumulacijsko jezero zrušil del hriba Toc. Posledično je vodni pljusk zradiral z obličja zemlje kar nekaj vasi dolvodno in v 7-ih minutah je ugasnilo skoraj 2000 življenj, od tega 485 mlajših od 15 let. Žalostno, a žal resnično. Podatki nikogar niso pustili ravnodušnega.
A življenje gre dalje in tudi mi smo pot nadaljevali proti Polhovem Gradcu, kamor smo prispeli okrog 7h zvečer.
Za zaključek lahko napišem, da smo se imeli čudovito, v družbi prijetnih ljudi. Sicer je res, da na vsakem izletu nastanejo stroški, a glede na videno in doživeto so bili upravičeni. Z naznanilom za drugo leto, ko bomo predvidoma obiskali južno Bavarsko, smo se zadovoljni razšli.
zapisal vodnik in organizator
Uroš Malovrh, Setnik, 15.7.2024