Bihać in dolina reke Une 2026

Kakor že nekaj zadnjih let smo se tudi letos v okviru društva odpravili na dvodnevno potovanje. Če smo v letih 2023 in 2024 obiskali Dolomite, preteklo leto Tirolsko, smo letos obiskali Bosno in Hercegovino, predvsem Bihač ter dolino in kanjon reke Une.

Naše potovanje se je začelo v soboto zjutraj, nekaj minut pred 4. uro, v Polhovem Gradcu. Brez večjih težav smo dokaj hitro prispeli v Metliko in naprej v Karlovec, kjer smo si privoščili jutranjo kavo. Sledilo je še nekaj kilometrov in že smo prispeli v mesto Slunj ter znamenite in čudovite Rastoke. Res vode ni bilo v izobilju, a kljub temu je lepo videti stvarstvo narave. V dobrih dveh urah smo si v detajle ogledali vse stvaritve.

Pot smo nadaljevali proti Bihaču, a pred mejo z BiH smo zavili desno še na obisk podzemnega letališča Željava, kjer smo se na lastne oči prepričali o mogočnosti tega podzemnega mesta, smislu oziroma nesmislu te gradnje kot tudi klavrnem propadanju. Čeprav je podzemnih rovov več kilometrov, smo si ogledali le manjši del, a kljub temu smo si ustvarili podobo nekdanjega letališča in podpornih prostorov. Na našo srečo je ravno med raziskovanjem podzemlja zunaj deževalo. Pred odhodom smo poizkusili še vzleteti, vzeli zalet na vzletni stezi, a ni šlo – manjkala so nam krila. 🙂

Naslednji postanek nas je čakal v centru Bihača, a ker prazna vreča ne stoji pokonci, smo se tudi okrepčali v pristni čevapčičnici. Le-to smo našli po priporočilu dveh prijaznih domačink. A že pred 14. uro nas je čakal lokalni vodič, ki je z nami delil bogato zgodovino mesta in nam razkazal najznamenitejše stavbe v centru. Kljub popoldanski nevihti je bilo zanimivo poslušati njegovo znanje.

Sledil je premik v dolino reke Une, v Kulen Vakuf, kjer smo prenočili – nekateri v kampu, drugi v apartmaju, a oboji smo bili zadovoljni.

Za nedeljo smo predvidevali ogled slapov reke Une. Najprej v Martin Brodu, nato pa še Štrbački buk. Tudi za ta dva ogleda sem se dogovoril z lokalnim vodičem, a žal nismo imeli take sreče z njim kot v soboto. Zaradi zanašanja na vodiča se žal tudi sam nisem bolj v detajle pripravil na to, kaj bomo videli, kaj bi lahko videli in kaj smo zamudili. Res je, da je bil vodič še mladenič, a enotni smo si bili, da bo težko kdaj profesionalni vodič, kljub temu da ima licenco. Pač, ni vsak za vsako delovno mesto.

Kljub temu smo lahko občudovali naravo, kaj je naredila skozi zgodovino, občudovali smo raftarje, kaj si upajo, občudovali pa tudi ostale turiste in ugotavljali, iz katerega dela sveta so prišli občudovat reko Uno.

Nekaj po 12. uri smo se vrnili iz Štrbačkega buka na parkirišče in ker Google izračuna pot do doma na približno pet ur, smo po priporočilu vodiča obiskali še Japodske otoke. To so otoki sredi reke, po njih pa vodijo sprehajalne steze, umetniške skulpture in mostovi preko rokavov reke, tudi okrepčevalnica ni manjkala. Bilo je prijetno sprehajati se v senci krošenj ob poslušanju žuborenja reke.

Pred zapustitvijo mesta Bihač smo še enkrat poskusili mesne dobrote BiH. S polnimi želodci smo odpotovali proti domu, tokrat po drugi poti, da smo videli še podeželje BiH. Vmesni postanek smo naredili še v Karlovcu. Zapeljali smo se na grajski hrib, se povzpeli na obrambni stolp, od koder smo imeli čudovit razgled, spraznili smo mehurje in potešili žejo. Še pred mrakom smo pot nadaljevali mimo Metlike in Novega mesta proti domu, kamor smo prispeli v večernih urah.

Če izvzamemo neposrečenega vodiča po dolini reke Une, je izlet potekal brezhibno. Vreme nam je služilo, vode v slapovih je bilo veliko, družba pa odlična. Izvedeli smo kar nekaj novega o mestu Bihač, podzemnem letališču Željava kot tudi na splošno o Bosni in Hercegovini. In sklenili smo, da se naslednje leto zopet odpravimo v tujino – kam, pa naj še ostane skrivnost.

Zapisal: vodnik Uroš Malovrh

Avgust – september 2026