Planinsko društvo Blagajana

Na ogledno turo na Galetovec nas je odšlo kar 7 pohodnikov. Še dobro da smo šli, saj je poti po Pokljuki naskončno veliko in prav hitro lahko zgrešiš. Z markacijami pa so tako skromni, da skoraj niso omembe vredne. Verjetno domačini res poznajo poti, za nekoga, ki pa se tu znajde prvič, pa ni ravo enostavno. Tudi mi smo kar malo ovinkarili. Na cilj smo prišli še kar po direktni poti, v dolino smo pa malo zašli. Ampak konec dober....vse dobro. Pot smo začeli v Bohinjski Beli in si najprej ogledali slap Iglico. slap Iglica Potem smo se povzpeli nad slap, od koder je lep razgled na dolino okrog Bohinjske Bele. Pot smo nadaljevali mimo ranča Tavra in mimo planine Slamniki. Pot proti vrhu je bila kar naporna, saj je po teh gozdovih pred kratkim vihar porušil zelo veliko drevja, tako da nam je plezarija preko debel pobrala veliko časa in energije. cvetoče trobentice 12. oktobra pred partizanskim spomenikom na vrhu pogled z vrha na Blejsko jezero in Karavanke Na poti v dolino smo šli mimo mno...

Menda velja nanapisano pravilo, da se gre v hribe v vsakem vremenu, saj se ti lahko le tako dogodi, da imaš kdaj sonce. Tokrat ga ni bilo. Bilo pa je veliko megle in oblakov. Ampak.... bo pa naslednjič boljše. Na vrhu smo bili, zaradi megle pa se nismo izgubili, veter pa nas ni odpihnil. pa je res videt, da je bilo nekaj megle Z os.avtomobili smo se zapeljali nad Javorniški rovt, od tu pa peš mimo Pustega rovta na Sedlo Kočna 1469m. Pot smo nadaljevali po lepi panoramski poti (panoramo bomo prišli pogledat drugič, ko ne bo megle) do Belške planine, kjer smo se malo okrepčali in nabrali moči za naprej. Nadaljevali smo po poti proti Zijalki, nekje na sredini smo skrenili levo, ter po zanimivi dolini prišli do meje z Avstrijo. .....po dolini jezer in vrtač Od tu po graničarski poti, ki poteka po grebenu Struške, smo se povzpeli na Veliki vrh 1944m. ....na vrhu....zopet v megli in vetru Z vrha smo se po direktni poti vračali mimo Belške planine, do avtomobilov in domov. ......tudi za už...

Prvi dan Kaj nej rečem, hja, sm bl redkobesedn človek. No, 3ure pa pol smo se vozil z avtobusom, u bistvu tik pred koncem smo vidl Bohinjsko jezero, sam je blo kr mal kruto; mi tm skuhani v avtobusu, eni se pa tm namakajo v vodi, pa uživajo. No uglavnem, hodil smo nekej časa u hrib, da smo pršli do koče. Tam smo se ugnezdil v sobe. Razpakiral smo svoje stvari, pa še pogovarjal smo se zravn tko, da je večerja pršla zlo hitr. Želodce smo hitr nafilal, k smo bli kr dost lačn. Pol smo bli do spanja u sobah, tko da smo še mal bl uredil svoja bivališča, pol pa ……… zzzzz. Drugi dan Dons smo se ob 7.00 zbudil, se oblekl, pa zrihtal za zajtrk. Jedl smo viki kremo al pa marmelado (po želji). Pol smo pa vzel svoje ruzake, kamor smo dodal še pelerine al pa anorake. Obul smo gojzerje, pa hajdi na turo! Aja, šli smo na Krstenico. Gor smo hodil počas, pa z užitkom. Vmes nas je osvežila pršujoča deževnica, sam smo bli ravn pod zavetjem gozdnih dreves. Dež je ponehal in šli smo na vrh. Tm smo v eni od ...

Na prvi jesenski dan smo se odpravili na Goli vrh nad Jezerskim. Po hladnem jutru smo imeli čudovit sončen dan z dobro vidljivostjo. Goli vrh je stožec med Ravensko in Belsko Kočno še v Kamniško-Savinjskih Alpah. Iz gozdnatih pobočij štrli gola konica, s katere je razkošen razgled na vse strani. Pot je nezahtevna in neprenaporna. Z avtomobili smo se zapeljali do Ravenske Kočne. Pogled iz parkirišča na naš cilj. Do Jenkove planine smo hodili 1 uro in 15 minut. Tu smo si privoščili počitek za malico in pogled na planine nam nasproti. tudi ovce na planini so malicale........ Še 45 min. hoje in bili smo na vrhu. Tu se nam je razkril prekrasen razgled na Kamniško-Savinjske alpe, Raduho, Olševo, Peco, Avstrijo, Košuto..... ter seveda v dolino na Planšarsko jezero na Zg.Jezerskem brez gasilske slike ne gre Pot vrnitvi v dolino smo si privoščili daljši postanek ob jezeru. Veseli smo bili, da je bil med nami Matic. Upam, da bo navdušil tudi svoje sošolce in njihove starše, da se nam bod...

Še en lep dan je za nami. Tokrat smo se povzpeli na Kepo. Kepa je eden najpomembnejših vrhov v Karavankah - za Stolom in Vrtačo tretji najvišji. Kljub temu pa ni bilo prenaporeno, ni pa bilo čisto enostaveno. Res pa smo se z avtomobili povzpeli nekoliko višje, saj smo pri rampi vsi zamižali, tako da je nismo videli. S tem smo si pot skrajšali za skoraj eno uro. Kepa je zaradi svoje lepe, pravilne piramidaste oblike zaščitni znak Avstrijske Koroške. Nekoliko drugačna je s slovenske strani, od koder je skrita za nižjimi hribi, ki stojijo pred njo. Lepo se jo vidi le z ravnine pri Bledu in iz ovinka pri Belci. Seveda, če se povzpnemo nekoliko višje, na primer po pobočjih Julijcev, bomo Kepo tudi s slovenske strani videli kot lepo, visoko goro. Razgled s Kepe je fantastičen. Onkraj doline Save so Julijci kot na paradi, na zahodnem obzorju pogled nese do Dolomitov, Grossglocknerja in soseščine, na severu do Dachsteina, na jugovzhodu pa je pod nami velik del hribovite Slovenije. Pogled n...