Planinsko društvo Blagajana

Ko smo ob koncu pohoda na Poludnik imeli analizo o pohodu, je padlo vprašanje:"A bi kdo šou na Kriške pode?" In odgovor: Jaaaaaaaaa... Pa je Tone najel kombi, Ani ga je napolnila in smo šli. Že drugič ta teden. Na parkirišču na začetku doline Zadnjice smo pustili kombi in se podali proti koči.  kmalu smo jo videli in ni bilo videti nedosegljivo, kljub temu, da smo vedeli , da je višinska razlika iz izhodišča do koče 1400m. Skala polna možicev nam je sporočala, da smo na pravi poti Za vsak slučaj smo tudi mi podprli skalo z nekaj palčkami, da se bomo lahko vrnili v dolino, Pot je šla malo levo, malo desno, malo navzgor in to se je ponavljalo dobre 4 ure (enim pa je bila pot tako všeč, da smo se na njej zadržali malo dlje) Dve oranžni pikici na sredini fotografije sta dva junaka, ki sta se z wingsuit-om (posebna obleka za letenje) spustila iz Pihavca (mogoče je bil sosednji vrh) v dolino Zadnjice. Za njima jih je poletelo še pet. Res neverje...

Zopet smo se odpravili pokukati čez mejo. Peljali smo se mimo Kranjske gore, Trbiža v Avstrijo, ter mimo Vorderberga do Kočiške planine in še malo naprej do parkirišča. Od tu naprej je vožnja z avtomobili prepovedana, zato smo se peš odpravili na začetku po makadamski cesti nato pa po peš poti najprej do planine Dellacher Alm. Od tu smo nadaljevali pot proti planini Poludinger Alm. Tu so se nam odprli lepi razgledi na okoliške vrhove. Občudovali smo lepo naselje planšarskih hišic, ki pa so večinoma spremenjene v počitniške hišice. Čakal nas je še zadnji del poti. Najprej čez travnata pobočja, nato skozi macesnov gozd in že smo bili na vršnem travnatem grebenu in kmalu tudi na vrhu. Na vrhu smo uživali v razgledih na Julijske in Karnijske alpe, Ziljsko dolino, Dobrač....     Na poti navzdol smo skoraj iz ptičje perspektive občudovali planine, mimo katerih smo se povzpeli na vrh Poludnika. Organizacija in vodenje pohoda...

Orožnova koča na Planini za Liscem stoji na višini 1338 m. Na tem mestu je nekoč stala naša prva slovenska planinska koča, ki pa je bila kasneje v celoti požgana. Pred nekaj leti je bila pozidana nova. Nahaja se v spodnjih bohinjskih gorah ob poti iz Bohinjske Bistrice proti Črni prsti. Tukaj se že mešata mediteransko in celinsko podnebje, zaradi česar so na planini, tako kot na Črni prsti,   izjemni pogoji za rast planinskega cvetja. S hojo smo pričeli pri bivši »Koči dr. Janeza Mencingerja«, ki pa je sedaj privatna hiša. Glede na to, da je bil zelo vroč julijski dan, smo bili izredno zadovoljni, da je pot od začetka do cilja potekala po gozdu. Malin, ki jih je bilo ob poti na pretek, smo se do sitega najedli . Smerokaz nas je usmerjal po poti »Po Drči« ali po »Snežni konti«. Odločili smo se za pot Po Drči, pa nam je bilo kar malo žal, ker je res strma in kamnita, zato smo ob povratku izbrali drugo pot. Planina za Liscem s Črno prstjo v...

Češka koča (1542 m) je priljubljena pohodniška točka nad Jezerskim. Veliko pohodnikov se je predzadnjo julijsko nedeljo, ko je bila v dolini napovedana »toplotna obremenitev«, napotilo k njej. Med njimi je tudi kar 29 pohodnikov našega društva iskalo hlad v strminah pod njo. A tudi višje, Vratca so bila namreč končni cilj tistih, ki so želeli preizkusiti svoje pohodniške moči še nekoliko bolj temeljito. Zbrani pohodniki poslušajo zadnja navodila. Češko kočo je mogoče doseči po lažji in zahtevnejši poti. Pohodniki pa po teh besedah brž v premislek: večina se je odločila za težjo smer, ki se pridruži stezi z Ledin.  Pot se je vila pod steno, na nekaterih mestih je bila zavarovana z jeklenicami, a to ni motilo. Saj gre, čeprav je treba narediti malo daljši korak ali se pa povzpeti. V daljavi se je pa že videl cilj, uradno imenovan Češka koča na Spodnjih ravneh. Kočica, znana po gorniški družini Karničarjev, resnično stoji na ravnici. Okrog ...

Poletje. In s tem čas za obisk najvišjih vršacev. Tako smo v predvidenem terminu izvedli dvodnevno turo na našega očaka. Turo smo začeli in končali na koncu ceste na Pokljuki, vmes pa je bilo s počitki vred za 20ur hoje, sicer pa za ene 16,17 ur aktivne hoje. Vremenska napoved se je cel teden pred tem kar bistveno spreminjala, a po zagotovilih dežurnega prognostika naj bi bil vikend zelo primeren za visokogorje. In res je bilo skoraj tako. Razen nekaj kapelj dežja v soboto popoldne, je bilo vreme suho, po večini jasno, res pa se je poznal prehod hladne fronte in s tem kar močnega vetra v nedeljo zjutraj. Ob 4stC in vetru je bil res kar preklemano mrzlo. Smo bili čisto zimsko oblečeni. Brez kape, rokavic, dvojih dolgih rokavov.... bi bil vzpon na vrh misija nemogoče. A mi hribovci smo to imeli.  In če gremo lepo po vrsti. Začeli smo na koncu ceste na Pokljuki, se hitro povzpeli do planine Konjščica, kjer smo dobili jutranje okrepčilo in rezervirali mlečne izdelke, ki ji...